LES PERCUSSIONS DE STRASBOURG

Entente préalable

Musidisc France, 2002

Umetno glasbo dvajsetega stoletja so zaznamovali predvsem eksperimenti, ki naj bi odpirali nova zvočna obzorja. Glasbena dediščina tega časa se bržčas prej skriva v nepreglednem goščavju popularne glasbe kot v nenavadnih, vase ukrivljenih prostorih glasbenih avantgard, a vendarle: glasba po Schönbergu je drugačna. Po Cageu je bilo morebiti videti, da je sploh ne bo več. A je še tukaj. In se še vedno, zverina pogoltna, krmi povsod, kjer se le lahko.

Prvi vtis ob poslušanju jubilejne plošče francoske tolkalske zasedbe je bil nedvoumen: sodobna glasbena ustvarjalnost ne črpa več zgolj iz münchausenovske avtopoetike, temveč se na eni strani napaja pri sodobni popularni glasbi, na drugi strani pa pri najrazličnejših glasbenih tradicijah sveta. No, morda to velja predvsem za tolkalske orkestre, ki morajo konec koncev upoštevati dejstvo, da so tolkala temeljni člen razvoja popularnih glasb in vseprisotna zvočila in glasbila v tradicionalnih in sodobnih vsakdanjih glasbenih kontekstih, toda smer razvoja je nedvoumna. Tolkala so se v prejšnjem stoletju zmagoslavno vrnila tudi v komorno in koncertno ali »resno« glasbo, iz katere so bila stoletje prej malodane izgnana.

Entente préalable je predvsem iskriv, dinamičen, otročje igriv in zvočno bogato okrašen venček del sodobnih skladateljev, ki so skladbe spletli drugo za drugo po principu povzemanja ali prevzemanja modela prejšnje skladbe. Vsak od dvanajstih avtorjev na svojem torišču zavije na svoja pota in prepusti iniciativo nasledniku, ki zvočno štreno popelje v še bolj nepričakovane zvočne prostore. Zelo uspešen in učinkovit model!

Izdatno pomlajena zasedba Les Percussions de Strasbourg praznuje štiridesetletnico. Z izhodiščnimi člani zasedbe, ki so šli v pokoj pred šestimi leti, jo druži težnja po glasbeni heterodoksiji. Morda je tudi zato glasbena nit plošče Entente préalable toliko bolj vznemirljiva, saj nam ušesa razvajajo takšni in drugačni, pričakovani in nepričakovani zvoki in zvočila, kontrapunkti, prefinjeno dozirani ritmi, hrup in šumi, kompozicijske in situacijske domislice, lahkotnost muziciranja in strogost uresničevanja skladateljskih zamisli. V najboljšem, kar nam ponuja današnji čas, predvsem ni prostora za nikakršno »umetniško« resnobnost.

Rajko Muršič