LISA LOEB

Cake And Pie

AandM Records/Multimedia, 2002

Lisa Loeb se ne da. Tako kot se nikoli ne bo znebila očal s temnimi okvirji, ji še na misel ne pride, da bi posnela kaj drugega kot uravnovešeno rockovsko ploščo brez posebnih nastavkov, ki bi kolikor toliko poživili te slabe tri četrt ure, kolikor traja Cake And Pie. Pravzaprav mi je tale primerjava s torto in pito vse prej kot razumljiva; albumi Lise Loeb me prej spominjajo na vožnjo po ravni cesti, ki v razdalji petdesetih kilometrov ne premore niti enega ovinka in ki zaradi tolikšne monotonosti še tako treznega in spočitega tovornjakarja hočeš nočeš takoj uspava. Tako nekako kot romani brez dialogov, kjer listaš stran za stranjo in sproti vzdihuješ, kdaj bo že konec dolgočasnega poglavja. In potem ugotoviš, da je naslednje prav tako dolgočasno. Tudi ko poslušaš ta album, zaman preskakuješ s pesmi na pesem in pričakuješ kaj svežega, kaj, na čemer ne bo z mastnimi črkami pisalo Lisa Loeb. Zaman, vam rečem. Pomagalo ni niti to, da se je Lisa snemanja novega albuma lotila s skoraj petletnim premorom; niti to, da so ji pri ustvarjanju pomagale takšne glasbene glav'ce, kot so Glen Ballard (The Way It Really Is), sin velikega Franka Zappe Dweezil Zappa (Underdog, You Don't Know Me), ki je mimogrede tudi Lisin fant, pa potem še countryjevski glasbenik Randy Scruggs (We Could Still Belong Together); pravzaprav je sodelovanje s slednjim albumu prineslo eno najbolj »trdih« (če se sploh lahko tako reče) rockovskih melodik. A kaj, ko smo vse to že neštetokrat slišali pri drugih ameriških softrockerjih, ki so to počeli veliko boljše že na začetku devetdesetih let. Res pa je, da niso imeli tako ljubkega glasu, kakršnega ima Lisa. Tako tudi Too Fast Driving, ki je daleč najboljša, prava rockovska pesem na albumu, tako nadpovprečno dobro zveni tudi zaradi čistega glasu. Res imam občutek, da Lisa po eni strani podcenjuje svoj glas. In nemara precenjuje sposobnosti pisca besedil. Besedila so namreč v njenem ustvarjalnem opusu popolnoma druga zgodba. Glede na to, da je Loebova v očeh ameriških kritikov vedno veljala za močan intelektualni potencial, ga žal (še vedno) ne zna nekaj vnesti še v besedila. »I walked away to get wisdom, but in the end I just walked home,« poje v Drops Me Down. In kaj pravite na tale svojevrstni silogizem iz pesmi Underdog: »I like things, that are so good. You are so, so good. I like you.« Ne vem. Mogoče ne dojamem, ker nisem Američanka. Ali pa zato, ker ne živim v New Yorku.

Marta Pirnar