MICE PARADE

All Roads Lead To Salzburg

Bubblecore Records, 2002

Album preljube newyorške ekipe Mice Parade pravzaprav sploh ni nova in prava redna plošča, saj so jo podnaslovili preprosto - New, Live, BBC Sessions and Otherwise ... A pozitivnih sprememb je na pretek. Kot prvo lahko zapišem to, da so si Mice Parade z leti iz plošče v ploščo konsistentno gradili povsem specifično zvočno identiteto, ki jo z novo ploščo le še kvalitativno nadgrajujejo. Kot drugo - Mice Parade danes niso več le projekt multiinstrumentalista Adama Piercea, ampak so se razvili v skorajda že polnopravno enoto. Torej, skupino, ki je lani prvič dočakala tudi premierno svetovno koncertno turnejo, katere izbrano pričevanje najdemo na tem albumu. In plošča All Roads Lead To Salzburg je pravzaprav prvi pravi dokument žive celote, saj sta se Pierceu priključila celotna ekipa The Dylan Group in stari znanec Doug Scharin iz Him. In premik k skupinski igri je vsekakor vplival tudi na sam zvok, saj so zametki, ki jih najdemo na odlični zadnji plošči Mokoondi, izklesani do potankosti in zadnje podrobnosti. In naposled tretjič - čeprav plošča poseže po koncertnih posnetkih, obdelovanju frekvence BBC ter tudi po svežih, na novo staljenih kolažih, je album izrazito konceptualno in zaokroženo delo, ki glasbo Mice Parade še enkrat več že danes naredi za brezčasno in prekleto originalno.

Naravni razvoj in napredek torej ne moreta izostati, to dokazuje večina materiala na albumu All Roads Lead To Salzburg. Deroča spontana energija, zvočne ideje in zvijače niso več razmetane po prostoru in se povsem neizoblikovane še borijo za prostor pod soncem, ampak ekipa zveni kot izkušena celota, ki se ji vidi, da se že leta in leta v različnih kombinacija poglablja v raziskovanje svetov popularne godbe in spretno nadzoruje komunikacijo s kreativnimi impulzi. In kar je najpomembneje: mojstri potisnejo samopromocijo in egotrip stran ter pustijo skladbam, da se naravno razvijajo kar same. Velik poudarek je ponovno na atmosferičnosti, postopnem nalaganju zvočnih kosov v pisan kolaž, prehajanje iz stroge kompozicije v improvizacijo in nenazadnje na fuziji raznorodnih zvočnih kultur, ki združene podirajo kakršenkoli žanrski predalček. In po mešanju tradicije azijskih godb, eksperimentalnega rocka, jazzovske fuzije, dubovskih mutantov ali pač afriške poliritmije se še danes sprašujem, kaj bi jim nadel. A se ne naprezam preveč, saj vem, da je njihov zaščitni znak le njihovo ime. To ni nihče drug, le Mice Parade.

Danijel Mežan