Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Jure Potokar

VAN MORRISON

Down The Road

Universal/Multimedia, 2002

Tri leta so minila, odkar je Van Morrison objavil album z novimi skladbami (Back On Top), in čeprav sta vmes izšli dve simpatični plošči, ki sta ga postavili v nekoliko nepričakovan kontekst (The Skiffle Sessions: Live in Belfast in You Win Again), to ni moglo potolažiti teka njegovih najzvestejših poslušalcev. Kajti Van the Man je kot droga: ko se ga enkrat navadiš, ga ne moreš več pustiti in pozabiti. Njegova različica rhythm and bluesa z zvočno bogatimi in domiselnimi aranžmaji ter čustev polna in pogosto nostalgična besedila, ki jih interpretira z neverjetno prepričljivostjo – vse to je več kot dovolj, da je eden izmed najbolj spoštovanih in ljubljenih predstavnikov popularne glasbe nasploh.

In s težko pričakovano novo ploščo Down The Road to samo potrjuje. Čeprav po standardih, ki jih je določil sam, ne gre za mojstrovino, na njej ne manjka očarljive glasbe, ki kar naprej vabi k poslušanju. Pravzaprav je likovna oprema plošče odlična ponazoritev tega, kar na njej lahko slišimo. Na naslovnici je ena tistih trgovinic z vinilnimi ploščami in drugimi spominki, ki spravi v dobro voljo vsakega pravega diskofila. Če pa si nekoliko natančneje ogledate razstavljene ovitke albumov v izložbi trgovine, lahko sestavite tudi seznam Vanovih najljubših glasbenikov, ki so usodno vplivali na njegovo življenje in delo. Ja, drobec vseh teh glasbenikov je tudi na tej plošči, ki pomeni naslednji »korak po cesti«, ta pa Vana, in s tem tudi nas, kot v prijazni in spretno napisani spremni besedi pravi Ben Sidran, nenehno oddaljuje od doma in po drugi strani spet vodi nazaj domov. »Same težave in žalost, zato sem moral oditi,« pravi Morrison v pesmi What Makes The Irish Heart Beat, a če je predolgo zdoma, se preprosto mora vrniti. Tako kot se mora spominjati »lepote minulih dni«, ljudi, ki jih je nekoč poznal, in dogodkov, ki so potekali v smiselnem redu, kot pripoveduje v pesmi Whatever Happened To PJ Proby?

Za nameček je Morrison na ploščo uvrstil eno samo sijajno priredbo standarda Georgia on My Mind in poskrbel za celo vrsto zares privlačnih aranžmajev, v katerih tudi sam izdatno sodeluje kot kitarist, orgličar in celo saksofonist. Skratka, Van Morrison je še vedno na poti, na katero so ga spravili zapeljivi ciganski glasovi, in zdi se, da mu moramo tudi mi še vedno slediti. A saj to sploh ni tako slabo, kot se morda zdi na prvi pogled.

Jure Potokar