NEKROMANTIX

Return Of The Loving Dead

HellCat Records, 2002

Vse od prvenca Hellbound (Tombstone Records, 1990) dalje so spremembe v zasedbi skupine zasledovale Kima Nekromana, edinega stalnega člana Nekromantix, kljub temu pa so danski psychobillyji z vsakim novim albumom le še okrepili fenovsko bazo. Številni koncerti po Evropi so obrodili Curse Of The Coffin (Nervous Records, 1991), skupina pa se je afirmirala na tako imenovani »psycho sceni«. Kimov kontrabas v obliki krste, značilna tehnika, imenovana »slapbass« (udarjanje po strunah), brzinska mešanica rockabillyja, punka in metala ter humor in besedila, ki se navdihujejo pri grozljivkah in drugi B-produkciji, so Nekromantix postavili ob bok Demented Are Go, Guana Batz, Frenzy in The Meteorz, enakovredna glasova kontrabasista in kitarista pa sta prispevala k izvirnosti in postala zaščitni znak skupine. Medtem ko je plošča Brought Back To Life (Intermusic, 1992) - edina »psycho« plošča, nominirana za grammyja, zaslužna tudi za turnejo skupine po Japonski - že veljala za suho zlato v svetu psychobillyja, je bila naslednja, Demons Are A Girls Best Friend (RMD, 1996), sicer uspešen poskus kakovostne produkcije, vendar pa preveč »popi« za hardcore psycho publiko. V tem času se je Kim Nekroman s kitaro v roki in ženo na kontrabasu lotil projekta HorrorPops, marsikateri »psiho« pa je že pomislil, da so najboljši časi za Nekromatix preteklost. Ob desetletnici Nekromantix je izšel album Undead'n'Live (E.S.P.Recordings/Kick Music) s koncertnimi posnetki skupine: Kimu in prvotnemu kitaristu Petru Sandorffu se je pridružil bobnar Kristian, Petrov brat. Poskus ponovnega vstajenja Nekromantix je uspel, koncerti so navdušili publiko in obnovili energijo za snemanje novega studijskega albuma.

Zadnja plošča Return Of The Loving Dead predstavlja obuditev »nekrohimen«, kot so Bloody Holiday, Motorpsycho, Nekrofelia in Curse Of The Coffin, z izvirno punkabilly močjo. Plošča, posneta v Združenih državah in izdana pri HellCat Records Tima-Rancida-Armstronga, ki že skrbi za ameriške psychobillyje Tiger Army, je Nekromantix proslavila tudi na oni strani oceana. Tempo se od začetne, že znane Nice Day For A Resurrection pospešuje ter spretno lovi ravnotežje med drvečimi »psiho« napadi in milejšimi melodijami. Kanček ironije, ščepec podtaknjenega družbenega komentarja, poštena zabava - in ne preresno. Nekromantix imajo izrazito prepoznaven slog, tako v počasnejših pesmih, kot sta Subcultural Girl in odlična Gargoyles over Copenhagen, kot tudi v hitrejših Nekronauts, Generation 666 in Who Killed The Cheerleader. Slednja je, kot kaže, že hit med koncertno publiko. Album sklene 7-minutni Nekronomicon, svojevrstna interpretacija in tekstovni prvenec izpod peresa študenta teologije, bobnarja Kristiana Sandorffa. Vseh trinajst komadov izžareva sproščenost in užitek, brez dolgočasja ali ponavljanja že slišanega. Psychobilly plošče so večinoma nezavidljive kakovosti v nizkoproračunski produkciji, Return Of The Loving Dead pa je dobro produciran, na ploščku in vinilu izdan album, ki ne zveni pretenciozno in napihnjeno, kar je bremenilo ploščo Demons Are A Girls Best Friend. Torej, možgane na plan, Nekromantix se vračajo!

PsychoTik