Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Marta Pirnar

NIAGARA

Flammes

Polydor/Multimedia, 2002

Če vam ime francoske zasedbe, ki je v osemdesetih letih navduševala evropsko občinstvo, nič ne pove, bi vam po vsej verjetnosti zazvončkljalo v ušesih, če bi slišali pesem Pendant que les champs brûlent. Žal mi tiskani medij ne daje možnosti, da vam zapojem melodijo, ampak verjemite mi, da ste jo slišali najmanj stokrat. Prav tako poznate tudi močan in toplo obarvan glas stasite pevke Muriel Mureno, ki se v glasbeni karieri ni ustavila pri petju, pač pa je znana kot izvrstna multiinstrumentalistka in didžejka, ki za mešalno mizo ustvarja predvsem house glasbo. Kajpak ta album nima nobene zveze s houseom. Flammes je kolekcija Niagarinih uspešnic, ki so bile od leta 1982 naprej sestavni del evropskih (in ne samo francoskih!) glasbenih lestvic in programa MTV, saj je bila Niagara tam ena od najbolj priljubljenih neangleško pojočih skupin. Njihova slavna kariera, ki se lahko pohvali s štirimi albumi in kar z 2,5 milijonoma prodanih izvodov, se je sicer resda končala leta 1992, a se je nekdanjim članom Niagare očitno zahotelo nostalgije in denarja (ne nujno v tem vrstnem redu). Tako so izdali album z osemnajstimi pesmicami, ki danes pomenijo predvsem pomemben del francoske glasbene zgodovine. Z mestoma tršim rockovskim zvokom pospremljen Murielin glas poslušalca ne bo pustil ravnodušnega, kljub pretežno rockovski melodiki pa nostalgično najbolj navdušuje predvsem skromen venček prvih elektronskih uspešnic, kakršna je ljubka Tchiki Boum, ki se lahko kosa tudi s tistimi elektro sladkorčki, kakršne je na prvencu Cendres de lune (1986, Polydor) postregla sedanja diva št. 1 frankofonskega popa, kajpak Mylene Farmer. Ob takšnih glasbenih trenutkih mene osebno pošteno zgrabi, da bi raje posegla po kakšni kompilaciji tistega pravega naivnega elektro popa, ki v francoščini zveni še bolj posladkano, kot so na primer zveneli naši Moulin Rouge.

Marta Pirnar