ORI KAPLAN PERCUSSION ENSEMBLE

Gongol

Knitting Factory, 2001

Orija Kaplana je mogoče uvrstiti med najprodornejše postjazzovske ustvarjalce na aktualnem newyorškem in sploh ameriškem prizorišču; med tiste, ki so se na njem najhitreje znašli ter prav tako hitro prebili v samo ospredje glasbenega dogajanja. Leta 1969 rojeni Kaplan je prišel v New York leta 1991. Po obdobju šolanja je leta 1996 ustanovil prvo skupino Trio Plus skupaj s še dvema nadobudnima iskalcema svežega in posebnega v glasbi: tubistom Tomom Abbsom in bobnarjem Geoffom Manom. Z njima sodeluje še danes, Trio Plus pa se je leta 1999 prelevil v kvartet. Vzporedno z njim je Kaplan ustanavljal tudi druge glasbene agregate, ki so mu omogočali preverjanje in predstavljanje drugačnih glasbenih zamisli. Ob tem je sodeloval z drugimi vidnimi newyorškimi ustvarjalci sorodnih glasbenih usmeritev v njihovih ansamblih in pri njihovih projektih. Zadnja leta je njegovo matično okolje dogajanje dveh newyorških glasbenih osišč: kluba The Knitting Factory in Festivala Vision. Tu tudi išče ustvarjalne izzive in sodelavce.

V svoj »tolkalni« ansambel je zares izborni altovski saksofonist in vedno bolj cenjeni skladatelj Ori Kaplan povabil uveljavljajočega se pianista Andrewa Bemkeyja, ki se je na newyorškem klubskem prizorišču najprej izkazal kot učenec in nato soigralec legendarnega basista Reggieja Workmana, ter dva tolkalca. Ob njegovem stalnem sodelavcu Geoffu Mannu je četrta članica ansambla nam že kar dobro znana tolkalka Sussie Ibarra. Z zasedbo, ki sliši na ime Ori Kaplan Percussion Ensemble, je ta odlični altovski saksofonist posnel in na albumu Gongol izdal deset lastnih skladb, ki kot skupek predstavljajo izjemno enotno ustvarjalno stališče, vendar ne s kakšno enopomenskostjo glasbenega izraza in še posebej ne glasbenih virov, iz katerih črpa. Sicer je res: gledano počez je to značilen newyorški jazz s samega konca minulega tisočletja, in kar nekaj je ustvarjalcev, ki delajo tej zelo sorodno godbo; na primer, že omenjena Sussie Ibbara, pa pihalec Assif Tsahar, odlični trobentač Rob Reddy, našel pa bi se še kdo podoben. A kot vsak izmed omenjenih je tudi Kaplan svoj izraz nadgradil z mnogovrstnimi vplivi, ki jih ob sodobnem jazzovskem New Yorku glasbeno zamejujejo vsaj še glasbene izkušnje Bližnjega vzhoda, ameriškega Juga in Azije; v nekaterih skladbah bolj, v drugih manj, v tretjih pa nas preseneti celo tako zelo, da se moramo spomniti na kakšnega Segovio (skladba Prayer for Ramon) ali pa na Milesa Davisa (skladba Slow Boat), da o arabskih in severnoafriških, ali, kot rečejo, tribalnih elementih v posameznih skladbah sploh ne zgubljamo besed. Na koncu, po poslušanju albuma, nam ostane predvsem celovit vtis - le delčki nas spomnijo na posamezne skladbe. In ta vtis govori o izkušnji zgoščenega, domišljenega glasbenega pristopa, ki doživlja konkretne utelesitve v posameznih skladbah, vendar ostaja ne glede na različne vire in prijeme ves čas avtorsko prepoznaven, v vsaki skladbi artikuliran in oprijemljiv, vsakič s »kaplanovskim« pečatom. Gongol je vsebinsko bogat in prepričljiv album, hkrati pa tudi dokument, ki nam zagotavlja, da so v New Yorku mladeniči v najboljših letih, ki nam imajo še marsikaj povedati.

Zoran Pistotnik