Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Katarina J.

ORLEK

TETovirani 3

Nika, 2001

Prvaki slovenske punk polke so tokrat jezni. Preljuba nam Država se je zopet zarotila proti poslednjim mohikanskim Zasavcem in zavoljo ekološke oporečnosti zapovedala sanacijo ali - če ne utegne biti nikoli bolje - celo ukinitev trboveljske termoelektrarne, ki sliši na ime TET 3. Nič kaj poetično ime, ki sovpada z neslavnim koncem. In odtlej bo v revirju hladneje, skromnih mezd še manj. Še dobro, da tu domujejo Orleki, zavetniki knapov, delavcev in drugih proletarcev, ki skrbijo, da vrlim politikom ter drugim krojačem usod preprostega provincialnega življa ni nikdar dolgčas. Najnovejšo glasbeno stvaritev izpod peresa Vlada Poredoša z aranžmajskimi pogruntavščinami drugih fantov lahko tolmačimo kot novo uporniško akcijo, polno zdravega sarkazma, zajedljivosti, butajočih električnih kitar, trobilske kakofonije in neutrudnega raztezanja meha; spremljajo jo otožne, z melanholijo prežete balade o posledicah krivic, ki se godijo malemu človeku. Bera raznovrstnih glasbil je to pot še posebej bogata, glasbeno ozračje težko in neveselo, Vladova besedila stojijo – kot vedno – trdno na zemlji, brkljajoč po spominih na lepše čase, čeprav se ne morem otresti vtisa, da je bila plošča narejena v naglici. »Kuj železo, dokler je vroče!« pravi staro reklo - in politične afere (povečini) prav hitro utonejo v pozabo, zato je nujno potrebna hitra ter učinkovita reakcija, da se aktualnosti dogodka vsaj malo podaljša rok trajanja. Navkljub temu pa je na TEToviranih dovolj gradiva, ki vas utegne pritegniti tudi iz kakih drugih razlogov. Omeniti velja odi dvema lokalpatriotskima čudakoma, ki sta (tudi) s pomočjo Orlekov postala zaščitni znak revirja. Govorim seveda o instrumentalu v maniri veseljaške Salamurce, ki priča o žalostni usodi rudniškega škrata Perkmandeljca, ki bo brez uganjanja lumparij shiral od dolgčasa in žalosti, ter o odlični priredbi ponarodelega hita z obešenjaškim knapovskim humorjem Hudič Trbovlje trese – hudomušni stvaritvi samosvojega zasavskega rojaka Vilija Fajdige. Orleki tudi tokrat ostajajo zvesti družbeno angažiranemu izročilu, ki ga narekujejo dogodki in odmevi naglih sprememb znanega (in navidez varnega) sveta. Pa na dober žur tudi ne velja pozabiti!

Katarina J.