Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Jure Potokar

RAZLIČNI IZVAJALCI

Verve // Remixed

Verve/Multimedia, 2002

Ko sem v prejšnji številki ocenjeval kompilacijo plesnih latinojazzovskih skladb iz zakladnice založbe Verve, ki sta jih zbrala didžeja, delujoča pod imenom Thievery Corporation, sem projekt s tem naslovom kar nekako pričakoval, čeprav si ga vsekakor nisem želel. Za kaj torej gre? Izbrana ekipa didžejev in glasbenikov je dobila dovoljenje založbe Verve, da po svoje obdela prgišče kar precej znanih jazzovskih skladb in jih naredi primerne za množično diskotečno uporabo. Imena so zveneča. Na obeh straneh. Med didžeji so recimo Richard Dorfmeister, Tricky, De-Phazz, Thievery Corporation in Ufo, med glasbeniki, pravzaprav večinoma glasbenicami pa Billie Holiday, Ella Fitzgerald, Nina Simone, Shirley Horn, Sarah Vaughan, Carmen McRae, Dinah Washington in Astrud Gilberto. Morda bi bilo sicer bolje, da bi za slednje uporabil oznako žrtve, kajti to, kar je nastalo, komaj še spominja na tisto, pod kar so se podpisale.

A da ne bo pomote, sodobni plesni ritmi, ki so jih ustvarili različni znani didžeji in glasbeniki, me sami po sebi prav nič ne motijo. Nasprotno, delo so dobro, v nekaterih primerih celo imenitno opravili. Zato pa me zelo moti, da gre v tem primeru pravzaprav za barbarsko maličenje umetniških del. Po moje povsem nedopustno, moralno sporno in skregano z veliko skrbjo za avtorske pravice, ki jo zadnja leta kažejo vse velike založbe. A kot kaže, je tako samo, dokler jih boli domnevna izguba dobička. Kaj hočem reči? Vzemimo primer z drugega področja. Si predstavljate, da bi nekdo malo predelal Robinsona Crusoa in mu dodal nekaj oseb, zato da bi bil bolj berljiv in napet? Najbrž ne, ker to potem ne bi bil več Robinson. Tudi skladbe naštetih glasbenic to pravzaprav niso več. Ritem je večinoma povsem spremenjen in poenostavljen, od njihove vokalne mojstrovine so ostali samo drobci.

Ampak vrhunec neokusa je gotovo remiks skladbe Strange Fruit Billie Holiday. Saj, večina je najbrž res že pozabila, da gre za eno Billiejinih najmočnejših pesmi, za srhljiv prikaz realnosti življenja na jugu ZDA v njenem času, ko je bilo še mogoče videti in včasih tudi vohati »čudne sadeže«, viseče z dreves, ki so jih z njenimi brati »okrasili« kukluksklanovci in drugi dobro misleči Južnjaki. Če mislite, da je njena pretresljiva izvedba iz leta 1939 preveč polikana, poskusite bistvo pesmi izluščiti iz bolj jezne in odločnejše verzije, ki jo je posnela Cassandra Wilson na plošči New Moon Daughter. Zdaj pa bo, povsem v duhu pregovorne ameriške politične korektnosti, na to zmaličeno obsodbo rasizma plesala generacija, ki najbrž misli, da je naslov povezan s kakšno novo eksotično vrsto sadja!

Če je pravkar zapisano žalostno, je tole smešno: ko vzameš disk z ležišča, pod njim opaziš obvestilo, da obstaja še druga verzija iste plošče - Verve // Unmixed.

Jure Potokar