Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Jure Potokar

WAYNE SHORTER

Footprints Live!

Verve/Multimedia, 2002

Presenečen sem bil, ko sem v priročniku odkril, da bo saksofonist Wayne Shorter naslednje leto star sedemdeset let. Stvar postane razumljivejša, če veš, da je samostojno snemal že v petdesetih letih in da je desetletje zatem izdal najboljše solistične plošče, med katerimi je najpomembnejša Speak No Evil (Blue Note, 1964). Prav v tem najplodnejšem obdobju (do leta 1970) je sodeloval tudi z Milesom Davisom in zanj napisal vrsto znanih skladb (recimo ESP, Pee Wee in Nefertiti). Takoj nato se je pridružil zasedbi Weather Report in z njo ostal do sredine osemdesetih let.

Zelo kratek povzetek njegove dolge in plodne kariere kljub vsemu razkriva, zakaj velja za enega najpomembnejših sodobnih jazzovskih glasbenikov, čeprav bi z današnje perspektive težko pritrdili starejšim virom, ki bolj kot njegovo igranje na saksofone (vse po vrsti, sprva predvsem tenor, kasneje, ko je delal v električni zasedbi, pa veliko bolj sopran), poudarjajo njegovo skladateljsko delo.

Je že tako, da je po odhodu iz skupine Weather Report izdal zanemarljivo število solističnih plošč (vsega pet) in da ga je bilo v tem času pogosto prijetneje poslušati kot gosta na snemanjih številnih prijateljev kakor pa na lastnih stvaritvah. Edina omembe vredna plošča je všečni in barviti High Life (Verve, 1995), ki se ne oddaljuje mnogo od glasbe Shorterjeve nekdanje skupine, od tedaj do danes pa nas je znova pustil čakati.

No, tudi plošča Footprints Live! temeljnih stvari ne spreminja prav dosti. Res je, po več kot petindvajsetih letih se je znova vrnil k akustični zasedbi in lani očitno zelo uspešno nastopal na evropskih jazzovskih festivalih; izkušnjo bo letos ponovil, 28. junija ga bomo lahko slišali tudi v Križankah. Toda zadnja plošča ne prinaša novega materiala, ampak se zanaša na Shorterjev izbor »najboljših« (best of), v katerem so poleg skladbe, ki je dala plošči naslov, med drugim še uvodna Sanctuary (z Davisovega albuma Bitches Brew; Columbia, 1969), priredba Sibeliusovega Valsa Triste, Aung San Suu Kyi in JuJu.

Tudi zasedba je zvezdniška in obeta veliko (Danilo Pérez -klavir, John Patitucci – kontrabas, Brian Blade - bobni), končni rezultat pa je malo manj zadovoljiv. Težko je sicer reči, v čem je največja težava. Ali so to v današnjem času že same skladbe, ki so v Shorterjevi tradiciji izrazito »oglate« in zapletene, ali pa gre preprosto za to, da glasbeniki sicer ves čas dokazujejo, kakšni virtuozi so, redko pa slišimo kohezivnost, ki bi iz njih lahko naredila sijajno skupino. Še najbolj jim to uspeva sredi plošče, v skladbah Aung ... in Footprints, praviloma pa tudi takrat, ko ima Shorter v rokah sopranski saksofon (redko, uporabi ga samo trikrat), čeprav za to ni upravičenega razloga.

Vendar to še ne pomeni, da na plošči ni izjemnih trenutkov, ampak samo, da nam glasbeniki te ponujajo izmenoma in le redko skupaj. Nasploh se zdi, da se Shorterjev akustični kvartet močno zgleduje po Davisovem kvintetu izpred petintridesetih let, toda odsotnost drugega solista je pri izvedbah preveč očitna. Vseeno pa menim, da bo nastop tega kvarteta v Ljubljani eden vrhuncev jazz festivala, kajti Shorterjevo igranje ostaja kljub zrelim letom silovito in takoj prepoznavno.

Jure Potokar