SIERRA MAESTRA

Rumbero Soy

World Music Network/Statera, 2002

Kubanska zasedba Sierra Maestra, naša znanka z Druge godbe pred nekaj leti, praznuje petindvajsetletnico obstoja, predstavlja tri nove člane in ponuja novo ploščo, ki jo je z nekaj uglednimi gosti, kot so Omara Portuondo in Ibrahim Ferrer (Buena Vista Social Club) ter kitarist Marc Ribot, posnela na jugu Francije.

Čeprav sem pri kubanski glasbi zelo izbirčen, se koncerta Sierre Maestre v Križankah še vedno dobro spominjam, ker je navdušila z izjemno sočno, ritmično razgibano godbo, ki jo je zasedba izvajala s tako zavzetostjo in neposrednostjo, da ni bilo mogoče ostati pri miru. Vse prevečkrat se zgodi, da kubanska glasba postane samo sredstvo za egotrip sicer praviloma odličnih glasbenikov in rutinsko lovljenje nepoučenih poslušalcev na čutne ritme.

No, tudi glasbeniki Sierre Maestre so vsi po vrsti pravi virtuozi na glasbilih (prisluhnite samo trobenti Osléna Ceballa Briana in tresu Emilia Ramosa, pa sta oba nova člana) in tudi njihovi ritmi so po zaslugi vse zasedbe nadvse čutni, pa vendar je vse to v funkciji same glasbe in izvedbe, ki mora biti tako prepričljiva, kot da gre za življenje. Pa seveda ne gre. Prej gre za to, da so se na snemanju vsi člani skupine ter tudi gosti zabavali, kot že dolgo ne in kot se menda znajo samo Kubanci. Strast, s katero igrajo in pojejo, je na celi plošči skoraj otipljiva, čeprav morebiti nikjer tako kot v skladbi Covo me gusto Maria. Prav zato so gostje sicer simpatična popestritev, ki pa je s stališča glasbe v izvrstnih aranžmajih kontrabasista in glasbenega direktorja Edouarda Himeleyja bolj ali manj nepomembna. Tudi trije pevci Sierre Maestre namreč svojo vlogo opravljajo z odliko, zato je edina pripomba na izvrstno ploščo zapriseženih rumberov nekoliko nenavadna zvočna perspektiva, ki izvajalce postavlja dlje, kot smo sicer vajeni. A tudi tam, kjer stojijo, so suvereni in neprekosljivi.

Jure Potokar