Srp

Zadnja večerja

Nika/Arhefon, 2002

Ko je Srp odvihral domiselno predstavo na rock festivalu Otočec '83, se je občinstvu zdelo samoumevno, da skupina sodi na tisti oder. Danes teh samoumevnosti ni več. Arhefon nas je podrezal tam, kjer nas samoumevnosti lepijo na limanice ideoloških prevrednotenj vrednot: ob izgubljanju zgodovinskega spomina. Skrajni čas!

Sprva sem imel občutek, da Zadnja večerja prinaša predvsem skladbe z legendarnega prvenca (in edinca) ojačene skupine iz leta 1984. V resnici pa ne gre za iste posnetke. Po približno dveh desetletjih lahko ugotavljamo, da je sporočilnost Srpa še vedno neizprosno ostra. Kvečjemu bolj – vsaj sodeč po njihovi nedavni premišljeni, a obenem evforični improvizaciji in navdušujočem igračkanju z zvoki na nekajminutnem nastopu ob predstavitvi plošče v Menzi pri koritu. Pred dvema desetletjema je ta navidez bizarna rokovska zasedba (hmmm, kaj pa imajo z rockom fagot, viola, saksofon in kontrabas?) nastopala v osrednjih oddajah popularne godbe na nacionalni televiziji. In danes? Bi se prebila na lestvice? Bi lahko nastopila na Otočcu?

Duhovitost, sproščenost in igrivost so označevale delovanje zrelega Srpa; inovativnost, nepredvidljivost in presežna zvočna izzivalnost so bile z njimi od samega začetka; črna humornost, ironična (samo)kritičnost in neortodoksna hibridnost vse do preranega konca. Gojmir Lešnjak (fagot, akustična kitara, glas, trobenta, tolkala), Tadej Pogačar (kontrabas, električni bas, glas), Matjaž Sekne (viola, klavir) in Primož Simončič (alt saksofon, flavta) so sprva navduševali občinstvo z nevsakdanjimi nastopi na različnih bolj ali manj bizarnih lokacijah živahnega kulturnega življenja Ljubljane. Kasneje so – ojačeni z glasbeniki, kot so Aleš Rendla, Nino de Gleria in Gregor Strniša – vstopili na osrednje prizorišče slovenskega popularnoglasbenega dogajanja.

Zadnja večerja je še eden izmed dokazov, da slovenska popularna glasba ni bila nikoli zaprta v lasten mentalni peskovnik, da so v tem prostoru delovale skupine, ki jim ni bilo mar klicev siren napuha ali uspeha, temveč so gnale svoje – in tudi dognale. Naj mlajši verjamejo ali ne – to je bil mainstream zgodnjih osemdesetih let.

Zato je Zadnja večerja zakon.

Rajko Muršič