Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

WAZIMBO and ORCHESTRA MARRABENTA STAR DE MOCAMBIQUE

Nwahulwana

Piranha Rec., 2001

Čeprav se z glasbo Mozambika srečujemo že od poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja, je tamkajšnja glasba zadnje leto, dve spet v središču pozornosti. Največ zaslug za to ima projekt Mabulu, načrtno producirana izvozna akcija cvetobera mozambiških glasbenikov različnih generacij. A če so Mabulu svež projekt, imamo pri albumu Nwahulwana opraviti z dvema legendama mozambiške marrabente in tamkajšnje popularne godbe nasploh. Orchestra Marrabenta Star de Mocambique je bil ustanovljen leta 1987 kot »izbor« najboljših mozambiških glasbenikov tistega časa, nastal pa je z razširitvijo in popolnitvijo Grupo R. M., ki je bila sicer skoraj vse od neodvisnosti Mozambika leta 1975 hišni bend državnega Radia Mocambique, z mlajšimi glasbeniki; orkester je še vedno deloval pod pokroviteljstvom te državne radijske postaje. Wazimbo pa je bil vse od razglasitve neodvisnosti edini pevec, ki je bil v stalnem delovnem razmerju z omenjeno radijsko postajo. Peti je pričel že v šestdesetih letih v popularnih pop skupinah v Lourenco Marquesu, tedanji prestolnici Mozambika, današnjem Maputu. Po ustanovitvi Orchestra Marrabenta Star de Mocambique je seveda pričel nastopati in snemati za radijske potrebe tudi z njimi. Med zadolžitvami teh radijskih glasbenikov so bila tudi gostovanja po drugih afriških državah. Leta 1988, to je okroglo leto po ustanovitvi orkestra, so med gostovanjem v Harareju, v Zimbabweju, izkoristili priložnost za snemanje v legendarnem Studiu Shed. Nastali so posnetki, ki so se potem medili skoraj 13 let, preden so zares prišli do ušes glasbene javnosti. Ti posnetki namreč sestavljajo ta album.

Leta 1989 je orkester nastopil na poletnem festivalu v Berlinu, posnetek koncerta pa je izšel na prvem albumu za mednarodno tržišče z naslovom Independance; izdala ga je berlinska založba Piranha Records. Leta 1996 je pri njej izšel drugi album Marrabenta Piquenique, ki je vseboval njihove takrat aktualne posnetke. Ob tem pa so v radijskem arhivu v Maputu odkrili tudi slabo obdelane zgodnje posnetke orkestra, ki so bili posebej zanimivi zato, ker so vsebovali enak repertoar, kot je bil praktično v celoti že predstavljen na obeh prej omenjenih albumih, le da je pri njegovi pevski izvedbi kot vodilni glas sodeloval Wazimbo. To odkritje je nekako sovpadlo tudi z Wazimbovim leta 1997 v domovini izdanim albumom Makweru, ki je spet obudil zanimanje za njegovo delo in historičen pomen za mozambiško sodobno glasbeno produkcijo nasploh. Leta 1988 v Londonu prvič že studijsko obdelani posnetki so šli marca leta 2001 v Berlinu še enkrat skozi produkcijski postopek, nato pa so v drugi polovici lanskega leta končno izšli na albumu Nwahulwana. Tak je tudi naslov večnega hita tega orkestra, ki je vmes prodrl tudi v Hollywood, v film The Pledge Seana Penna. Sicer pa izvedbe te skladbe najdete na vseh albumih tega orkestra. Tale se z njo začenja in po svoje sklene; gre za zgoščenki dodano verzijo v obliki videospota. Pri izvedbi je sodeloval enajstčlanski orkester. Ob prvem glasu Wazimbu sta sodelovali še dve pevki, solo kitaristu je bilo ime Sox, ob dodatni spremljevalni kitari sta bila v zasedbi še dva trobentača in saksofonist, pa basovski kitarist, bobnar in dodatni tolkalec. Na albumu je deset skladb iz železnega repertoarja orkestra, ki - tako kot so nastajale in bile na koncu lani izdane - ponujajo redek amalgam sveže narejenega žlahtnega starega. 13 let stari posnetki so s senzibilnostjo, značilno za sodobno obdelavo zvočnega gradiva, postali povsem aktualni; po tej plati se umeščajo ob bok najboljšega, kar je v zadnjem letu izšlo v polju produkcije afriške popularne godbe.

Zoran Pistotnik