WEEZER

Maladroit

Geffen/Multimedia, 2002

Ni minilo leto dni, že se Weezer vračajo z novim albumom. In menda delajo novega. Kam se mudi Riversu Cuomu? Nemara želi izkoristiti priložnost in skuša biti ustvarjalen do naslednje ustvarjalne blokade. Za katero je po vsem sodeč prepričan, da bo slej ko prej spet potrkala na njegova sramežljiva in zmedena vrata. Kakorkoli že, Cuomo in zvesti tovariši, ki (slepo) sledijo njegovim idejam, ki se zrcalijo v besedilih in v sami glasbi, nadaljujejo nenavadno epopejo, polno vzponov (album Weezer; DGC, 1994) in padcev (Pinkerton; Geffen, 1996). Po katastrofalno nerazumljenem Pinkertonu, na katerem je gonilna sila zasedbe, torej Cuomo, izpovedal velike ljubezni in strahove, ki očitno niso zanimali skorajda nikogar, so Weezer leta 2001 vstali od mrtvih in izdali tako imenovani Zeleni album (pravzaprav se album tako kot prvenec imenuje Weezer). Zahvaljujoč novemu postgrungevskemu valu kitarskega popa ali rocka, kakor pač želite imenovati tovrstno glasbo, so Weezer ponovno zaživeli v soju žarometov MTV. Spet so postali »in« - in Cuomo je po prestani štiriletni ustvarjalni blokadi spet dobil priložnost, da sramežljivo pogleda v kamero, pove, da je »niko i ništa«, in v zadregi istočasno povabi ljudi, naj kupijo album. Tudi sramežljivost je očitno lahko dober temelj ego tripa, in Cuomo se tega preklemano dobro zaveda. Glede na to, da se je druga polovica lanskega leta iztekla v luči male plošče s pesmijo Island In The Sun, ki jo najdemo na Zelenem albumu, se samo po sebi postavlja vprašanje, zakaj se je ta pesem znašla tudi na pred kratkim izdanem Maladroitu. Zlobneži bi rekli, da zato, ker je to edina pesem, ki ostane v spominu potem, ko preposlušaš drugih trinajst komadov na 37 (!) minut dolgem ploščku. To pomeni, da pesmi v povprečju trajajo manj kot evrovizijska popevka z obvezno maksimalno 3-minutno dolžino. A to sploh ni moteče. In pravzaprav sploh ni res, da je Island In The Sun edina spomina vredna pesmica. Take Control, Death and Destruction, Slab in Burnt Jamb, ki se vrstijo druga za drugo, od 4. do 8. pesmi, so tisto najboljše, kar lahko Weezer spravijo skupaj. In pri tem požanjejo naše občudovanje. Zanimivo je, da so se po Pinkertonu spet lotili tudi lastne produkcije, ki so jo na prvem in tretjem albumu prepustili Ricu Ocasku. Produkcija Weezer tako novemu albumu doda nekoliko bolj grob emajl, ki si uspešno podaja roko s kitarskim pop rockom. Maladroit vsekakor ne presega Zelenega albuma in se v mnogočem tudi težko primerja z njim, a je kljub temu dragoceno delo predvsem za kitarsko orientirano mladino in seveda tiste Weezerjeve poslušalce, ki so se težko privadili na miselni in produkcijski preskok s Pinkertona na Zeleni album. Maladroit je namreč nekakšen most med obema omenjenima albuma, nekakšna zlata sredina in s tem zaščitni znak tistega, kar Weezer najraje in pač tudi najbolje počnejo. Sodeč po Cuomovi nepredvidljivosti, pa gre slutiti, da bo album, ki ga pripravljajo prav v tem trenutku, spet nekaj popolnoma drugačnega.

Marta Pirnar