XENIA

Total

Subkulturni azil, 2001

Plošča Ksenije Jus prihaja v turobnih poseptembrskih časih, ko nas tudi največji šaljivci ne morejo več prepričati, da je s svetom vse lepo in prav. »Ta svet ima mogoče res probleme, a jaz nisem za zdaj podpisana pod nobenega«, pravi Xenia v pesmi Izgubljeni ljudje. Toda njene pesmi strumno razgaljajo takšne in drugačne »probleme« manjših, anonimnih ljudi, težave in pritiske, ki jih nanje naplavlja greznica globalne vasi. V tem so na moč angažirane. In sodobne.

Da, s svetom je marsikaj narobe. Glavno vprašanje pa ni več, kako ga izboljšati, temveč kako to, da nam je tako prekleto vseeno. Phil Ochs in trubadurji njegove generacije so pozabljeni. Že lep čas nam ni nihče vrgel v obraz kakšnih »zvonov revolucije« ali »kanonov krščanstva«. Tudi ruska barda Bulat Okudžava in Vladimir Visocki sta zgodovina. Xenia je osamelka.

In zato tako dragocena.

Že s pilotsko ploščo z No Phobia Orchestra Človeštvo v a-molu je opozorila na nesporni avtorski potencial. Tokrat se je le ob spremljavi kitare (dodatno kitaro igra Andraž Polič) naslonila na sporočilnost pesmi in glasu. Minimalno in neskončno učinkovito. Črna ljubezen in Klavnica št. 6 (seveda, Vonnegut je še ena pozabljena vest Zahoda!) sta brez dvoma pesmi, ki bi lahko postali uspešnici – če bi jima odvzeli skalpelsko jedko besedilo in dodali fanfare ter zvončkljanje sintetičnega popa. Gombačeva Trenutek v trenutku traja ne potrebuje ne enega ne drugega – je preprosta mojstrovina.

Pravzaprav se sprašujem, kako je mogoče, da je Ksenija Jus takšna osamelka. No, saj ima soborce in soborke v različnih podtalnih scenah in gibanjih, ki se nasla(n)jajo nad takšno in drugačno obliko hrupnega upora, toda njeno delo nikakor ni namenjeno (ali dostopno) zgolj prepričanim.

Samosvojost ni bila nikoli najuspešnejša deviza. Vendar upam, da bodo Xenio opazili tudi tisti, ki imajo sicer polna usta slovenske kulture. Tu je eden njenih vrhov. V sedanjih generacijah takšnih (kant)avtorjev ali (kant)avtoric ni ravno na pretek. Pravzaprav skorajda samo ena. In zato toliko dragocenejša.

Rajko Muršič