NEIL YOUNG

Are You Passionate

Reprise/Nika, 2002

Pred nami je nova plošča »neutrudnega« Neila Younga, plošča, ki je glede na poslanstvo po svetu doživela različne kritike. Medtem, ko je ameriška javnost naravnost navdušena nad izdelkom, ki kar »poka« od patriotizma, svet zdolgočaseno zre v podpovrečen in klišejski projekt. Zakaj? Nedvomno so dogodki 11. septembra pretresli neranljivo ameriško javnost in porodili številne dovtipe, s katerimi lahko patetično izražajo svojo tragedijo, vendar je težko dojemljivo, da se je to tako globoko zasidralo tudi v okostje bizona rock and rolla, ki že desetletja poje, da je bolje zgoreti kakor zbledeti. Torej: ali je Neil z leti spremenil svojo filozofijo ali pa se je podredil množični histeriji in paranoji v ZDA. Celotna plošča namreč zveni zelo sterilno, kot da bi Neil pozabil na čustva, s katerimi je nekoč opisoval še tako krute dogodke; kot da je izgubil čut za resničnost in dogodke v okolici spremlja samo prek medijev. Ni več tiste pronicljivosti, pozitivne patetike, tanke črte med jezo in ljubeznijo. Tudi zvočno se vrti v že znanih obrazcih, ki jih je z leti razvil s skupino Crazy Horse in jih tokrat samo premetava skozi različne klišeje. Na pomoč mu priskočijo legende rhythm and bluesa Booker T and The MG's, ki barvajo njegovo kitarsko ozadje, vendar je celotna stvar slišno zadušena, brez volje in brez prepričljivega glasu. »Antološko« nedvomno izstopa pesem Let's Roll, zadušnica Toddu Beamerju na poletu 93, ki predstavi njegove zadnje besede pred tragičnim obračunom s teroristi in kasnejšim »treskom« na polja Pensilvanije. Edina pesem, ki nekoliko izstopa (delno tudi Goin' Home), je sklepna She's A Healer, dokaj nenavadna za Neila, saj vsebuje ojačen funky ritem in solidno kitarsko spremljavo, podloženo s trobento. Vendar v končni fazi pesem ali dve ne moreta rešiti projekta, ki bo med mnogimi ljubitelji ostal zapisan malo nad ploščo Trans. Seveda pa mu bo vse oproščeno, če se bo na odre ponovno vrnil zmagovito kot na prelomu iz osemdesetih let v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, s ploščami Freedom, Ragged Glory in Harvest Moon.

Gregor Bauman