RICHARD GALLIANO, MICHEL PORTAL

Jazz abonma, Cankarjev dom, Ljubljana, 11. 5. 2002

Da je od Gallianojeve in Portalove skupne cedejke, edine sicer, minilo že šest let, je pokazala tudi neverjetna obiskanost njunega ljubljanskega koncerta na jazzovskem abonmaju. Šest let prisotnosti dueta na svetovnih odrih, ustoličenost obeh glasbenikov v parajazzovskih in jazzovskih glasbenih tokovih ter zelo solidna, čeprav stara, cedejka Blow Up so očitno zadostno zagotovilo za skoraj razprodano Linhartovo dvorano Cankarjevega doma.

Ob živahnih karierah, ki ju samostojno vodita ta francoska glasbenika italijanskega (Galliano) in baskovskega (Portal) rodu, se je že nekajkrat pokazalo, da je prav duet v tem času najbolj bleščeč biser njunih glasbenih snovanj. Ta zasedba, ki še ni skupina, a je že mnogo več kot le dva solista, se je tudi v Ljubljani izkazala kot zelo posrečena, ujemajoča, včasih sicer malo rutinska, a še zmeraj nadvse osvežujoča oblika glasbenega ustvarjanja obeh glasbenikov. Samo bratenje harmonike in klarinetov ali sopranskega saksofona ter občasno bandoneona nikakor ni redkost, a je sredozemski esprit, ki se je s širokim zamahom oplajal v ciganskih, balkanskih, italijanskih, francoskih, iberskih ter bližnjevzhodnih glasbenih svetovih, za to kombinacijo le dokaj redek. In zakaj ne: harmonika ni le tango nuevo (čeprav je bil Piazzolla na koncertu zelo prisoten), je tudi francoska mussette, romanska kavarniška nonšalanca, ki nam je Evropejcem morda bliže kot pa mnogo bolj razvpit, od Astorja Piazzolle prenovljen tango. Galliano in Portal sta do velikega maga pokazala veliko mero spoštovanja, a Piazzolla le ni igral ključne godbe koncerta, bil je bolj oddih med težjimi, tudi novimi komadi, ki so sestavljali jedro koncerta. Ti so bili eklektičen cvetober omenjenih godb, izvedenih z mojstrskim posluhom za glasbilo, ki je zmožno uprizarjati mnogo bolj raznolike glasove, kot smo jih iz harmonike in klarinetov ter soprana običajno vajeni. Seveda bi to ne bilo mogoče brez zavidljivega obvladovanja instrumenta, kar pa pri obeh glasbenikih že mnogo let ni več predmet lomljenja besed, saj je skoraj samoumevno.

Zavidljiva uigranost glasbenikov je odsev dolgoletnega glasbenega poznanstva in je hitro pregnala neambiciozen, malo hladen začetek koncerta. Galliano je dobil pomembnejšo vlogo, kot jo ima na plošči, ko je le generator ritmično-melodičnih obrazcev ter ustvarjalec občutij in zvočnega ambienta, vsi presežki pa so domena Portala. Portalu je bil enakovreden, pogosto je prevzel vodilno vlogo, takrat se je Portal umaknil v ozadje. To potrjuje že staro dejstvo, da so koncertni nastopi iz popolnoma druge snovi kot plošče. Tako kot je dinamika ljubljanskega koncerta neulovljiva na še tako dobrem zvočnem reproduktorju. Prednost koncerta pred cedejko se je pokazala tudi v nadgrajevanju in perverziji starih skladb, ki sta jih kombinirala v nove oblike, nadgradila z dobršno mero disonanc in ritmičnih nelagodnosti ter jih s tem prijetno pregnetla do skorajšnje nerazpoznavnosti, da je poslušalec bil večni boj z znano melodijo, ki se mu je izmikala v dalj. A to je že stari čar koncertov. In bilo bi nenavadno, ko mu Portal in Galliano kot stara mačka ne bi namenila pozornosti.

Koncert je bil precej dober, z ravno pravšnjo mero presežkov, da bi jih bilo lepo ujeti na kakšni novi cedejki. Le kdaj jo bomo dočakali? In ko jo bomo, ali bi bil po njej ljubljanski koncert še bolje obiskan? Sploh pa, ali je v danem položaju slovenskih jazzovskih dogajanj to še možno? Odgovor bomo našli na katerem od koncertov, ki nam bodo polnili večere v prihajajočih dneh.

Rok Jurič