Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: T. C. Lejla Bin Nur

RAŠID TAHA

Druga godba, Križanke, Ljubljana, 23. 5. 2002

»Povsod, povsod je diskurz enak: tujci so vzrok vseh naših težav! Ven! Ven, tujci! To je zdravilo za vse probleme civiliziranih ljudi.« Tako poje Taha, Slovenija pa očitno misli, da je najboljše zdravilo, če tujcev sploh ne spustimo na sončno stran Alp. Tudi Rašid Taha in lutnjist Hakim bi skorajda ostala zunaj, saj so se na brniški meji bojda odločili, da izkoristijo nove poseptembrske pravice terorja oblasti in kljub vizumom zavrnejo oba alžirska državljana. Po posredovanju sta si le uspela izboriti vstop v državo – in zgodil se je tudi koncert.

V primerjavi z nastopom sredi žgočega popoldneva v Belfortu davnega leta 1994: zelo v redu; če bi Rašida znova srečala šele zdaj, bi bila morda tudi glasbeno navdušena. Toda vmes se mi je zgodil tudi Taha v Zenitu leta 1998: tedaj sem se ga zatrdno odločila spregledati, pa me je potegnil nazaj v dvorano in v vrtinec enega najboljših nastopov sploh, kar sem jih kdaj videla: zvok, scena, glasba, poza – vse je bilo pravi tour de force! In tako me je ljubljanski glasbeno (a le glasbeno, ne pa tudi idejno!) rahlo razočaral. Prva in verjetno najhujša stvar je bil zvok: vseskozi zanič (mojo slabšo polovico je nepreklicno odgnal za domači zapeček po poltretjem komadu). Sicer pa je bil nastop natanko tak, kot je Rašid obljubil, ko je pred leti dejal, da je vsak njegov koncert drugačen. Predvsem v drugem delu me je kar nekajkrat presenetil, dodatek pa je bil sploh dogodek zase - niti za hip mi ni bilo dolgčas. Pravzaprav sem se ves čas prav dobro zabavala. Ali bolje: zabaval me je Rašid, z odnosom, s pozo, z glasbo, z besedami in – nenazadnje – s cinizmom. Morda ne tisti vihar elektronike in elektrike ter akustike, ki sem si ga želela ... a kot pravi neki pesnik: Kar je bilo je bilo – in več biti ne more!

Sicer pa: občinstva morda manj, kot je bilo pričakovati, a dovolj za nepreprazno dvorano in hkrati udobno premikanje. Stoli tam nekje zgoraj in zadaj vsaj meni osebno bolj odgovarjajo, kot če zasedejo predodrje. Vreme – pojma nimam. Rašid Taha - oblečen v nadvse živahne barve (kje je pustil črno usnje?) in zadet. Glasbeniki – pretežno brez posebnosti, lutnjist Hakim v samem začetku lep solo, utrinek samostojne kariere pa: mar nas je vlekel za nos? Nastop – nekaj zanimivih domislic in scenskih učinkov, sicer »okolju prijazen«. Repertoar bolj ali manj običajen splet izbranih pesmi z vseh Rašidovih plošč. Zvrstili so se tudi vsi hiti in še kakšen za povrh – tako ali drugače formirani ali deformirani, z utrinki referenc. In poseben afriški hit – z refrenom Ljubosumje, z veselo zabavnim duhom godbe in s sproti pridelanim aktualnopolitičnim besedilom (in sobesedilom), ki ga je bilo treba razumeti, da je vzcvetel v vsej prelesti. Iz tega kratek izskok v kabilsko stvar. Potem Khaledov Abdel Kader: karaoke ali travestija? In za veliki sklep par Voila voila in Garab, na koncu oplemeniten s himničnim pijanskim popevanjem in s strumnimi govori. In potem? ...

T. C. Lejla Bin Nur