FRED FRITH »MAYBE MONDAY«

Jazz Cerkno, Turistična kmetija Želinc, Cerkno, 24. 5. 2002

So glasbeniki, ki so si svoj ugleden status prislužili in prigarali z vztrajno, nepopustljivo držo. Angleški kitarist, improvizator, godbotvorec Fred Frith, svoje dni »rocker v opoziciji«, kar je na nek način še dandanes, je med njimi. To ne pomeni, da se v vseh letih, celo desetletjih ni »lovil«, iskal in igral v različne smeri, toda osnovna nemirna drža je ostala. Zatorej je že vsako njegovo gostovanje v tukajšnjem prostoru vredno največje pozornosti in godbosluha. Za razliko od stanovskih kolegov, ki so zapriseženi svobodni improvizatorji, to nikdar ni bila njegova izključna muzična praksa. Toda improvizacijska igra je bila vedno integralen del njegovega početja. Trio Maybe Monday, ki ga ob drugih skupinah zaposluje zadnja leta, je improvizacijska skupina. Zatorej je toliko večje veselje, če Fritha, ki je medtem bolj zaslovel po svojih skladateljskih podvigih, s takšno skupino lahko srečamo v soseščini, ki z njegovimi nastopi v preteklosti ni bila preveč radodarna. Nastop tria je bil osrednji dogodek letošnjega jazzovskega festivala v Cerknem, ki programsko še vedno tiplje za prepoznavnostjo, a zato zaradi prizorišča in spodobne organizacije postaja postojanka za razvajene domačinske jazzofile.

Maybe Monday so Frith z električno kitaro, ameriški saksofonist Larry Ochs (še pomnimo Rova Saxophone Quartet) in Američanka japonskega rodu Miya Masaoka, ki muzicira na starodaven dvorski inštrument "velike tradicije" in zato tudi konvencionalnih restrikcij, citre koto. A glasbenica takisto upravlja z novejšo digitalno glasbeno/zvočno šaro in takojci na glavo postavlja konvencije. Navsezadnje tudi z "vsakdanjim" oblačilom, kavbojkami in športnimi copati, ki že po videzu sprevračajo "posvečeno" držo glasbenic, odetih v tunike. Koto namreč velja za "žensko" glabilo. Trio je pretanjeno vodil svojo skupinsko igro, sproti dodeloval drobne tematizme, jih gradil in razgrajeval, največkrat s kakšno sunkovito "amelodično" potezo Fritha in Masaoke. Medtem ko je Ochs spodbujal kontinuiteto, sta jo partnerja nadgrajevala z lomi in preobrazbami, ki so bile zvensko minuciozne. Njun daljši duet je bil mojstrovina v medsebojnem poslušanju, rabi gostega igranja in dramatičnih premolkov. V navidezni statiki je bila napetost, odvijala se je mala glasbena drama. Bila je imenitna učilnica in poslušalnica, ki izziva pragove glasbenosti.

Ičo Vidmar