MANU CHAO

Križanke, Ljubljana, 30. 5. 2002

Glasbenik in aktivist se je po dolgem pričakovanju med vzhodnoevropsko turnejo ustavil tudi v Ljubljani. Manu Chao se je na odru razprodanih Križank, na zame prvem njegovem koncertu, če seveda izvzamem srečanje z njim dan poprej na akustičnem nenapovedanem nastopu na Metelkovi, kjer je odigral nekaj pesmi, pokazal kot izredno energičen glasbenik, ki lahko s karizmo in z navijaško odrsko držo prevzame in razmiga več kot tritisočglavo množico in ji ne da miru skoraj tri ure.

Po energičnem in udarnem prvem delu, v katerem je sedemčlanska spremljevalna zasedba dodobra razgrela pričakujočo trumo, je predal besedo bosanskim beguncem brez statusa, akustično uvedel v drugi sklop nastopa in zapel veliki hit, našim Bosancem posvečen Clandestino. Tretji del, potem ko so na odru spregovorili hendikepirani z neenakimi pravicami v Sloveniji, pa je začel z izsekom Merry Blues, ki sicer otvarja njegovo drugo solo ploščo Proxima estazion: esperanza. Kot na ploščah so se tudi na koncertu prepletale različne glasbene zvrsti, zlepljene v sočno in pisano celoto; recikliral in semplal je zgodbe tako Mano Negre kot tiste, pod katere je podpisan sam. S podaljški vred smo v skoraj triurnem nastopu, z vmesnimi odmori ob spremljevalni zvočni ekipi Radio Bemba, slišali paleto hitov, od udarnih skajevskih in pankovskih komadov, prek dubiranih jamajških izletov do akustičnih kastilskih balad, ki so »izklinjale« v soliranja glasbenikov: kitarista, tolkalcev in harmonikarja v nove in nove zvočne aranžmaje. Sedemčlanska postava, ki se je v sklopih menjavala, je občinstvo držala v »gruvu« tudi med premori, v katere je živahni Manu »uletaval« z nogometaškimi gestami in vzkliki ter poslušalstvu dajal gole. Koncert Manuja Chaa je obarval Križanke in poslušalstvo z obiljem različnih zvokov - petja, ritmov in melodij, z zvočnimi inserti, vpetimi v melanž glasbenih občutij in slik. Z jasno sporočilnostjo proti zakoreninjenemu puritanizmu in dvoličnosti sistema, v katerem živimo.

Sicer sem pogrešala pihalno sekcijo, ki bi še bolj živo pričarala vtise godbe Latinske in Karibske Amerike, ki krasi tudi Manujeve nosilce zvoka. Ozvočenje samega koncerta pa je spet (po nedavnem Rašidu Tahi) zelo razočaralo. A masa občinstva je bila očitno napojena. Množica je srkala in izžarevala energijo nazaj proti odru in si izborila tri bise, v katerih je Manu spet govoril v različnih jezikih, a sporočilnost smo dojeli vsi. Ali, upajmo, vsaj polovica.

Helena B.