Urbana črnina

Trden trio tankih vezi

(ali Anonimni Kosta, Brodi in Boris)

Obljuba ima dolgega, a če je izpolnjena, je z njo in s tistim, ki jo je dal, vendarle še vse v redu. V predpoletni Urbani črnini smo tako merili temperaturo na slovenski(h) hiphopovski(h) sceni(-ah) in ugotovili, da je v podalpskem hiphopu vedno več vročih reči, ki kažejo na blodenje proti korektni, če že ne zelo atraktivni ponudbi tovrstnih kulturnih dobrin. Čeprav poletja – sodeč po julijskem in avgustovskem močniku in hladu – pravzaprav sploh ni bilo, se je koledar urno zavrtel in prinesel nove dele črne nanizanke. Ta bo letos – kot je bilo najavljeno - jako domačijska.

A ne zato, ker so zdaj kar naenkrat vsi in vse “spredi-zadi”, ampak zato, ker na naša ušesa trka cel roj delavnih mladincev, ki kujejo rime in skladajo beate in se tako pripravljajo, da bodo “the next big thing”. Bodisi na lestvicah najbolje prodajanih plošč bodisi v srcih hiphopovskih “partygoerjev” – pomembno je le, da se dela in dogaja. Iz kvantitete se slej ko prej izlušči kvaliteta. Pa začnimo! Kje? Recimo, da pri črki a, čeprav je to le naključje ... Anonimni začetek, torej!

Anonimni je “crew” iz Ljubljane, ki to v bistvu ni več: fantje niso anonimni, bendovska povezanost pa je tudi vse bolj ohlapna. A te informacije nikar ne razumite, kot da se ne marajo ali da je bend razpadel. Res pa je, da so trenutno v fazi produciranja individualnih projektov. A razčistimo najprej tisto z neanonimnostjo. Kilometrino, ki jo imajo Kosta, Boris in Brodi za sabo, lahko preverite že na kompilaciji 5' Of Fame – Za narodov blagor, za katero so skupaj prispevali komad Pravila igre, z refrenom: “Pravila igre, kva nej bi to pomenil? / Da smo pršl do momenta, ko smo to nujno rabil. / Pravila igre, za vse ta stare, nove in ta prave, / za narodov blagor, ne sam za 5 minut slave ...” Brodi je večno pripadnost hiphopovski kulturi in še posebej rap muski na omenjeni kompilaciji izrazil še v solo komadu Brez nje, kjer je o omenjeni temi pel takole: “Brez nje ne morm, nočm žvet, / ona je moja droga, omama, zarad nje sm po cele dneve zadet. / Brez nje ne morm, nočm žvet, zarad nje sm po cele dneve zadet - brez nje ...”

A skupna zgodovina Anonimnih sega še dlje. Po starosti razvrščeni Brodi, Boris, Kosta so začeli “prek nekih frendov skupi hodt na pjačke” leta 1997, se pravi, da je tale zapis pravi čas za analizo dosežkov prve petletke. Začetek je bil precej ohlapen: bend ni imel vaj ali skupne vizije, kaj natančno bi delali, “ampak enkrat smo se v Truebarju zmenil, da mormo nekaj nardit.” Takrat so končevali srednjo šolo in Boris je prepričan, da je bilo super, da niso delali že prej, ker “mulci zdej začenjajo pri trinajstih, štirnajstih letih, se prepucavajo in so pol pri sedemnajstih že vsi deprimirani, kao sej se ne da nič nardit, in pri devetnajstih nehajo ... Mislim, sej kakšni tud vztrajajo, ampak večina pa po moje tko začne in konča.” Priporočamo pa, skupaj s pobi, poprejšnje temeljito zaužitje čim več muzike, predvsem rapa (Anonimne je združilo tudi to, da so (bili) vsi veliki fani 2Paca), po začetku proizvodnje rim pa kar nekaj časa za piljenje sloga, besedil, flowa ... “Posebej pri devetnajstih, dvajsetih, ker se takrat človek zelo hitro razvija. Mi smo, recimo, v času med natečajem za 5' Of Fame in snemanjem komada, se pravi v letu in pol, napredovali za ogromen korak naprej. Če zdaj poslušaš demo – mislim, to je smeh!” Na kompilaciji se je zaradi Kostovega sodelovanja z Brodijem v komadu Brez nje zdelo, kot da imajo prisotna kar dva komada. Nadaljevanje kariere že nakazuje rahle razmike in pohajanja po samostojnih poteh. Boris je (ker je njegova punca iz Gorice) spoznal Valterja, ker oba študirata na filofaksu, sta tam spoznala Pižamo - in kaj kmalu so začeli dajati spontane freestyle partije v filofaksarskem kletnem bifeju, od tam pa ven, na premnoge freestyle partije po vsej Sloveniji: “Povsod je super, folk je odprt, sploh ko zaštekajo, da gre res vse na pamet.” Kosta se je začel povezovati s krožkom, zbranim okrog Monkibo records, to ga je pripeljalo na MC-jevske odre na drum-n-bass partijih: “To je super trening za občutek za mikrofon, za flow, predvsem pa hočem tud nekaj povedat, ta angleška šola, ko uni sam neki pumpajo folk in ponavljajo ene in iste obrazce, mi ni všeč.” Od tod do producentskega sodelovanja z didžejem Markoffom pa je bil tako le še korak, ki je bil storjen z izidom Kostove EP plošče Riihlah s petimi kosi. In ta format je postal trend za delovanje celotne Anonimne klike.

“Ta forma je super,” pravi Boris, “vsaj zame, ker zlo počas delam komade. En komad lohk pacam štir, pet mescev, ampak sem pa potem z njim zadovoljen. Če bi zdaj začel delat plato, bi izšla glih leta 2005 ... tko pa vržeš ven pet, šest komadov, prodajaš za male pare, da pač pokriješ stroške, daš stvari na net in na radijske postaje, sam da pride muzika ven. Ker dnar tle sploh nima veze – če hočeš delat dnar, pejt ekonomijo študirat.” Tako je po uspešnem Kostovem eksperimentu tik pred izidom Brodijeva petorka, naslovljena s simpatično nostalgičnim imenom Mala plošča. “Kosta je delal samo z Markoffom, ker sta se ful zaštekala, jaz sem pa izbral ljudi – Nikolovskega, Supastarja, Zmedena in Geminija, za katere sem čutil, da bi lahko z njimi sodeloval, in me res niso razočaral. Mi je pa Gemini iz Celja totalno odkritje, ker ga prej sploh nisem poznal, njegovi beati so mi pa ful hudi – taki mehki, malo westcoastarski, ampak underground ... res super!” Okej, ko bosta Tanja in Božo rekla ja, bo narejen mastering - in Mala plošča bo na ulici. In nato tretji anonimniški – torej Borisov – solo korak. “Pri men to traja – neverending story, pa produkcije ne najdeš, pa ne morem pisat na silo, rabim res velik, velik časa ... bo pa moj projekt mel tud kakšne nehiphopovske elemente ... al pa ne??? Počakajte ...”

Mar to pomeni razpad druščine? Pravzaprav ne, gre bolj za neko manj strogo obliko organizacije, saj še vedno skupaj koncertirajo in na koncertih predstavljajo nekaj skupnih in nekaj solo komadov – nekakšna ohlapna simbioza, ki na skupnem deblu omogoča razvoj posameznikov v različne smeri. “Ampak ko začenjaš, je super, da nisi solo MC, da si v bendu – predvsem zato, ker na začetku niti ne veš točno, kako in s čim bi zapolnil tiste tri kitice, ki te čakajo, pa da se ponavljaš že v drugi. Pri nas je bilo super – vsak eno kitico, vsi skupaj pa refren.” Težave se potem pojavljajo, ko fantje spoznavajo, kakšen način dela jim ustreza: eni raje delajo na narejene beate, drugi raje najprej napišejo besedilo, nato dajo producentu, da naredi podlago, tretji kombinirajo; eni delajo hitro in iz glave, drugi se mučijo in perfekcionistično varijo besedo za besedo, tretji nosijo s sabo kup listkov z začetnimi zamislimi, ki čakajo na dodaten navdih ... In priznajte, da je vse te načine združiti v en band, sploh v hip hopu, ki je muzika egotripov, zelo zahteven posel.

In kaj, menijo trije individualni anonimci, je največja težava slovenskega hip hopa? Skoraj v en glas povejo, “da je premalo kvalitetnih producentov – v njihovih računalnikih je vse preveč nekih osnovnih domislic, idej na prvo žogo in nedodelanih zank, premalo pa narejenih in aranžmajsko razdelanih komadov. Ampak jih ne obsojamo, verjetno je krivda na obeh straneh, da se ne znamo pogovarjat, da je med nami premalo komunikacije.” Pri vprašanju logistične podpore in plačevanja nastopov se mnenja že malo razlikujejo in debata skrene v razne smeri, za katere na tej strani ni več prostora, zato navajamo samo nekatere misli: “Rap je še vedno marginaliziran ... vsi bi radi, da bi rapali zastonj. Slovenija ima premalo ljudi in posledično premalo MC-jev, da bi potem mel ful dobrih. Raperjev nihče ne jemlje resno, vsi mislijo, da smo mi tam eni brezvezni papci, ki se sam neki zajebavamo in preseravamo. Ljudje sicer rap poslušajo, tud starejši folk (to v tem kontekstu pomeni ljudi, starejše od dvajset let), sam ne hodijo na koncerte, ne vračajo energije. Če hočeš bit dober, profesionalen, potrebuješ cel štab ljudi, v resnici je pa tko, da si za vse sam – sam pišeš komade, pedenaš nastope, voziš se sam, produkcija – vse sam, nobene podpore. Premal je dnarja, ki se investira v to muzko. Premalo je volje. V naših glasbenih trgovinah se u glavnem prodaja sam šit hiphop – komerciala, mainstream, od tega nimaš kaj dobit. Premal je idej ... Ni ene dobre, poštene založbe ...” In končno, ugotovitev, ki ji spet vsi pritrdijo: “Treba je delat in neprestano bombardirat folk z dobro musko in dobrimi idejami!”

In to so besede, ki jim gromko pritegne tudi podpisani. Občutek po snidenju z Anonimnimi - ali če kljub vsemu raje individualiziramo: s Kosto, Borisom in Brodijem - je dober. Kar me je presenetilo, je njihova odprtost v komuniciranju. Fantje so res individuumi, vsak razmišlja po svoje, pri debati se v marsikateri temi postavijo na diametralno nasprotna stališča, a kljub temu ostajajo gang, poln vzajemnega “respectanja”. Njihova pot je enaka, a vsak jo premaguje po svoje, pri hoji po stezicah pa drug drugemu nudijo vso razpoložljivo oporo. Čeprav se mi zdi, da o njih kot o hiphopovskem bendu ne bomo več slišali, se mi zdi tudi, da bodo s seštevkom individualnih energij in zamisli še močno zaznamovali slovenski hiphopovski prostor. Če hočeš sporočilo poslati v svet, je pač treba tako ali drugače izstopiti iz anonimnosti. Gremo naprej!

Napo.lee.tano