Letnik: 2002 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jure Potokar

Umrl je Ray Brown

Mojster iz »ozadja«

Mogočni in uglajeni zvok njegovega kontrabasa je eden najbolj prepoznavnih v jazzu. Čeprav ta visoki in blagi mož ni ne prvi veliki kontrabasist – ta čast gre nedvomno Jimmyju Blantonu iz verjetno najboljše zasedbe Ellingtonovega orkestra okoli leta 1940 – ne izjemen solist (kot Oscar Pettiford), niti ni slovel po inovativnosti in drznosti (kot Charlie Mingus), je dal svojemu glasbilu osebnost, dimenzijo in intenzivnost, ki je prej ni imelo.

Zagotovo pa je mogoče trditi, da je bil najvplivnejši kontrabasist druge polovice dvajsetega stoletja. In čeprav je pogosto ponovil, da je naloga kontrabasista poskrbeti, da ima glasba solidno podlago (v angleščini bottom, ki ima več pomenov, med drugim je lahko tudi zadnjica, to se zdi zelo posrečena prispodoba za nizke tone, s katerimi kontrabasisti ženejo glasbo dalje), je znal iz glasbila iztisniti precej več. Toliko več, da je kontrabas pogosto postavil čisto v ospredje odra. V karieri, ki je trajala skoraj šestdeset let, se je Ray Brown iz vloge spremljevalnega glasbenika povzpel v vodjo cele vrste lastnih zasedb in postal živa legenda jazza. 3. julija letos je njegovo srce med počitkom pred večernim koncertom za vselej obstalo.

Zdi se, da je jazzovski New York leta 1945 samo čakal, kdaj bo vanj stopil Ray Brown. Že na dan prihoda iz rodnega Pittsburgha je namreč takrat devetnajstletni glasbenik spoznal in nemudoma tudi zaigral s takimi legendami, kot so Charlie Parker, Bud Powell in Dizzy Gillespie. Ta je kasneje izjavil: “Ray Brown je na kontrabasu igral najmočnejše, najbolj fluidne in najbolj domišljene basovske linije v modernem jazzu tistega časa.” Nenavadno, če vemo, da Rayevo zanimanje za glasbo sprva ni imelo nobene zveze s kontrabasom. Pravzaprav je trdil, da je bil kontrabas ena njegovih največjih življenjskih napak. A kot se pogosto dogaja, je imelo življenje z mladim Brownom drugačne načrte. Začel je pri osmih letih na klavirju, in to v času, ko je jazz ravno postajal popularen. Bolje rečeno, popularen je postajal swing, se pravi povsem plesna različica jazza. Ko je bil Brown v srednji šoli, se je jazz iz swinga spreminjal v bebop. V najstniških letih se je želel naučiti igrati na trombon, ker pa zanj ni imel denarja, je prijel za kontrabas, ki ga je dobil v šoli.

Kljub temu ni nobenega dvoma, da je bil za kontrabas zelo nadarjen. Z izjemnimi refleksi in izrazito swingovskim stilom je takoj po prihodu v New York postal eden izmed najbolj zaželenih spremljevalcev za različne soliste. Tudi za pevce in pevke, in leta 1948 se je z eno povezal ne le na odru, ampak tudi v življenju. Zakon z legendarno Ello Fitzgerald je sicer trajal samo štiri leta, vendar je njuno sodelovanje ter tudi sodelovanje z ekipo glasbenikov pod skupnim imenom Jazz at the Philharmonic, ki jo je za popularizacijo jazza zbral producent Norman Granz, Rayu Brownu na stežaj odprlo vrata v vse koncertne dvorane, klube in snemalne studie po vsem svetu. Ray Brown je bil povsod in igral je z vsemi. Dobesedno. Če ga je kdo vprašal, kako je to dosegel, se je samo nasmehnil. Zanj je bilo vse samoumevno, in čeprav je bil neizčrpna zakladnica zanimivih in zabavnih anekdot o velikanih jazza, ga je vse do zadnjega zanimalo samo to, kar je bilo pred njim. Kadar si je le privoščil trenutek za obujanje spominov, je zelo rad pripovedoval o veličini in humorju saksofonista Colemana Hawkinsa, o tem, kako je Frank Sinatra vedno vztrajal, da mora Brown stanovati, jesti in sedeti tam kot drugi beli člani skupine, ne glede na to, da so nekateri klubi, v katerih je nastopal, izvajali strogo politiko rasnega razlikovanja. In tako dalje.

Pravzaprav je Brown zaradi svoje vsenavzočnosti nekoliko podoben Forestu Gumpu. Penguinov vodnik po jazzovskih ploščah na primer pravi, da je najpogosteje omenjeni glasbenik v tej knjigi, to seveda sploh ni presenetljivo. Že plošč, ki so izšle pod imenom Jazz at the Philharmonic, je zelo veliko, še več pa je tistih, na katerih je Ray Brown od leta 1950 do 1966 v različnih zasedbah – sprva v duetu, nato v triu ali kvartetu – spremljal enega največjih jazzovskih pianistov vseh časov, Oscarja Petersona. Če dodamo plošče zgodnje zasedbe Modern Jazz Quarteta pod vodstvom Milta Jacksona in skoraj nepregledno množico snemanj za albume številnih prijateljev in znancev, pa tudi za lastne plošče, za katere je dobil priložnost že leta 1946, je podoba nekoliko popolnejša, a zato komaj kaj bolj pregledna.

Toda če želite slišati vso veličino Brownovega igranja, bo vendarle najbolje, da si omislite eno izmed plošč, ki jih je v petdesetih in šestdesetih letih za založbo Verve posnel z Oscarjem Petersonom. Trio s kitaristom Herbom Ellisom je ena izmed takih nepozabnih izkušenj, ki dokazujejo, da je bil Brown povsem idealen kontrabasist za Petersona, saj mu je z nezmotljivim ritmom, občutkom za swing in liričnostjo nudil idealno oporo za solistične bravuroze. Brown se je sodelovanja s Petersonom pred kratkim spominjal takole: “Izjemno zahteven je. Trdo dela, veliko zahteva od glasbenikov in vadi dolge ure. Želi, da je vse brezhibno. Včasih je napisal aranžma za zasedbo, in ko smo ga vsi dobro obvladali, je zahteval, da igramo še enkrat hitreje. In smo začeli znova. A če se ozrem nazaj, mi je to pomagalo vzdržati. Kmalu bom star petinsedemdeset let, pa še igram, in v marsičem je to zasluga let, v katerih sem igral z ljudmi, ki so me pripravili do tega, da sem igral, kolikor sem najbolj mogel, včasih pa še malo čez.”

Brown se je na Petersonovih ploščah tudi osebno razvil in sprostil. Poleg kontrabasa je začel uporabljati čelo in dal kasneje izdelati posebno glasbilo, na katerem je imel njuno kombinacijo. Prav igranje z lokom je ena tistih stvari, po katerih je posebej slovel in jo rad uporabljal vse do konca. Predvsem pa sta s Petersonom razvila skoraj telepatski odnos, ki je omogočal osupljive obrate in neverjetno usklajenost. Že res, da je Peterson pisal zelo natančne aranžmaje, da so glasbeniki te aranžmaje nato tudi dolgo “gulili”, toda če poslušate njegove mojstrovine, kot so na primer Plays Porgy and Bess, The Trio – Live andgt;From Chicago, Night Train in We Get Requests (vse Verve), boste slišali, da glasba še zdaleč ni predvidljiva, enolična in brez duha, ampak je kljub tehnični popolnosti polna življenja, spontanosti in tistega nerazložljivega swinga, ki je temelj vsake dobre jazzovske plošče.

Ray Brown ni bil nič slabši na lastnih ploščah, še posebej, če je imel primerne sodelavce, med katerimi so bili najpogostejši pianisti, npr. Gene Harris, Cedar Walton, Jimmy Rowles, Monty Alexander in seveda Milt Jackson. Od leta 1993 dalje je snemal za ameriško založbo Telarc, ki slovi tudi po skrbi za čim boljši zvok, in zanjo posnel vrsto odličnih plošč. Te so dokazovale, da še zdaleč ni izgubil veselja do igranja, da ima na zalogi vedno dovolj zanimivih idej in da ostaja veliki mojster liričnega basiranja. Pravzaprav ga Telarcove plošče kažejo v presenetljivo sveži in produktivni vlogi celo takrat, kadar se plošče zdijo na prvi pogled samo dobra tržna poteza, kot je na primer serija diskov z naslovom Some of My Best Friends Are ... Ray Brown je najbrž edini glasbenik, ki si zaradi vsega naštetega tako serijo sploh lahko privošči, kajti število njegovih glasbenih prijateljev je za večino najbrž težko predstavljivo. Ne, v tej seriji sploh ni najboljša tista, na kateri spremlja prijatelje pianiste, ampak to prej velja za pevce (pevke), trobentače, saksofoniste in kitariste.

Ko je lani po dvanajstih letih končno objavil ploščo Super Bass, Vol. 2 (Telarc), je izpolnil tudi obljubo, ki jo je dal leta 1989 ob izidu prvega dela, da bo naslednji še boljši. Gre namreč za ploščo, na kateri trojica kontrabasistov - John Clayton, Christian McBride in Brown - dokazuje, kaj vse je mogoče iztisniti iz na videz okornega glasbila, če se za njegovo domnevno omejenost ne meniš. Morda je prav ta plošča najlepša zapuščina glasbenika, ki je igral na glasbilo “iz ozadja”, vendar ga je zaradi mojstrstva pogosto postavil povsem v ospredje odra, bodisi v koncertnih dvoranah bodisi v klubih. Zdi se, kot da bo z njegovim odhodom to mesto za vselej ostalo prazno.

Jure Potokar

Viri:

Richard Cook and Brian Morton. The Penguin Guide to Jazz on CD. Penguin, 1998.

Jason West. Face to Face with Ray Brown. Down Beat, 2002.

Rob Moore. The Last Time I Saw Ray Brown. All About Jazz, 2002.

Nichole L. Reber. In a Sentimental Mood. Jazz Time, 2002.

Izbrana diskografija:

Z Oscarjem Petersonom:

At Zardi's (Pablo, 1955)

At the Stratford Shakespearean Festival (Verve, 1956)

A Jazz Portrait of Frank Sinatra (Verve, 1959)

Plays Porgy and Bess (Verve, 1959)

Very Tall (Verve, 1961)

West Side Story (Verve, 1962)

Night Train (Verve, 1962)

We Get Requests (Verve, 1964)

Exclusively For My Friends (MPS, 1963-68)

Live At the Blue Note (Telarc, 1990)

Lastne zasedbe:

Bass Hit! (Verve, 1956)

Ray Brown with Milt Jackson (Verve, 1965)

Live At the Concord Jazz Festival (Concord, 1979)

Soular Energy (Concord, 1984)

Black Orpheus (Evidence, 1989)

Bass Face (Telarc, 1993)

Don't Get Sassy (Telarc, 1994)

Some of My Best Friends Are Singers (Telarc, 1998)

Some of My Best Friends Are Trumpet Players (Telarc, 2000)

Super Bass, Vol. 2 (Telarc, 2001)

Some of My Best Friends Are Guitarists (Telarc, 2002)