John Renbourn

Eklektična govorica strun

Če je prva in zadnja zapoved ustvarjanja brezčasne zvočnosti numinozna vez med dušo instrumenta in glasbenika, potem je John Renbourn gotovo eden izmed tistih mojstrov, ki jo z vsakim nastopom ali ploščo le še krepi. V anale britanskega folka se je vpisal s premostitvijo umetnih pregrad med ljudsko in zgodnjo klasično glasbo, ki še danes ostaja njegova velika ljubezen in neusahljiv vir navdiha.

Iz generacije mladih boemskih kitaristov, ki se je razposajeno podila po travnikih raznorodnih tradicionalnih in popularnih glasbenih praks, je izstopal po perfekcionizmu, eruditskem vrtanju v bit govorice strun. Konsistentno spajanje eklektičnih vizij s stilistično dovršenostjo smo občudovali že na vinilkah legendarnih Pentanglov, s katerimi je zaslovel konec šestdesetih let. Magično formulo vse odtlej izpopolnjuje na samostojni poti, še rajši pa v družbi starih soborcev, kot so Bert Jansch, Robin Williamson, Archie Fisher, Davy Graham in Stefan Grossman, s katerim je davnega leta 1979 nastopil v menzi ljubljanskega študentskega naselja. Še pomnite, tovariši?

Brez žensk pa vendarle ne gre. Skoraj štiridesetletno prijateljstvo z odlično pevko Jacqui McShee, ki je raslo skupaj s Pentangli in dozorelo v John Renbourn Group, ga je v začetku letošnjega avgusta končno pripeljalo tudi v naše kraje. Z obema smo pokramljali po nadvse očarljivi izvedbi starih folkovskih in bluesovskih standardov na blejskem folk festivalu Okarina, ki pod patronatom Lea Ličofa že vrsto let skrbi, da se smemo malce “pocrkljati” s tistimi, ki so krojili usodo britanske folk scene. Bolje pozno kot nikoli, pravijo. Sploh pa sta John in Jacqui kot dober viski – starejši in bolj uležan je, boljši je!

John, prav gotovo ste najbolj znani po tem, da ste vnesli elemente zgodnje klasične glasbe v folk glasbo, z oživljanjem tradicije minstrelov, bardov in drugih potujočih pevcev. Je bila to posledica vaše glasbene vzgoje?

Ja, v osnovni šoli sem imel učitelja glasbe, ki se je navduševal nad zgodnjo klasično glasbo. Po obveznem delu predavanj mi je vrtel srednjeveško glasbo. Kasneje, ko sem slišal Jacqui, sem naredil kitarske aranžmaje za spremljavo folk pesmi prav po vzoru srednjeveške glasbe. Vendar so to precej podobne stvari, folk lestvice so verjetno izšle prav iz lestvic zgodnje klasične glasbe.

Vaš glasbeni pristop se precej razlikuje od pristopa drugih vaših sodobnikov. Ali ste se zaradi tega počutili kaj drugačni od Wizza Jonesa, Berta Janscha in Davyja Grahama, ki so samouki kitaristi?

Ne, v šoli nisem ostal prav dolgo. Ko sem prišel ven, sem že igral kot vsi drugi v šestdesetih letih. Poskušal sem igrati kot bluesovski glasbenik – prav tako kot vsi iz moje generacije, ki so brenkali na kitare in igrali skiffle. Večina jih je slišala igrati Biga Billa Broonzyja, Jesseja Fullerja, Ramblina Jacka Elliota ter Brownieja Mc Gheeja in jih skušala posnemati. Že zgodaj sem se seznanil z Wizzom, Davyjem ter Bertom, ko je prišel v London. Nekateri od njih so bili v osebnem stiku s temi bluesovskimi glasbeniki. Jerry Locklin, recimo, se je učil prav od Brownija. To je bila glasba, ki sem jo rad igral. V tem času so na folk sceni veljala neverjetno stroga pravila - v folk klubih ti niso dovolili, da bi tam igral kitaro ali blues. Bilo je prepovedano. Jacqui pa je pela istočasno blues in tradicionalne pesmi. To je bilo enkratno. In v njenem folk klubu si to lahko počel. To je bil dober začetek.

Torej se je vse skupaj začelo s skifflom.

Ja, kitara se je pojavila zaradi skiffla. Do tedaj so bili kitaristi večinoma fantje iz plesnih bendov, ki so igrali akorde s trzalico. In potem so ljudje prvič slišali prstno tehniko igranja na kitaro in ponoreli. Še vedno se spominjam, kako čudovit se mi je ta način igranja zdel takrat.

Zaradi česa je kitara postala tako priljubljena? Je bila to dostopna cena, skifflovska moda ali kaj drugega?

Cena je bila prav gotovo eden od glavnih razlogov. Prvo kitaro sem kupil za 5 funtov od nekoga v pubu. Še sedaj jo imam in še vedno mi je všeč. Bilo je v tistem času, ko so vsi končali šole in bi si nekako morali začeti iskati službo in se zaposliti, vendar nihče ni želel tega. Lažje je bilo štopati na jug Francije, igrati za malo denarja in se zabavati. In kitaro se je dalo zlahka prenašati. Toda nisem kakšen kitarski fanatik. Rad imam tudi druga glasbila.

V tistem času ste torej tudi vi potovali.

Ja, bil sem v južni Franciji in na francoski rivieri. Nisem pa šel v severno Afriko, čeprav sem si želel. Nikoli nisem prišel tako daleč. Drugi so mi pripovedovali o tem, kako v redu je tam. Davy Graham je nekaj časa živel tam. Brez dvoma je imel on največji vpliv.

Verjetno glede modalne uglasitve? Je odprti D modal res Davyjeva iznajdba?

Ja, Davy se je zadeval v Tangerju in poslušal igralce na oud, ki ima podobno ugasitev kot sitar. Tako je uporabil srednje strune za igranje in druge za “drone”. She moved through the fair (tradicionalna irska pesem – op. K. J.) je bila prva stvar, ki jo je posnel; v njegovi verziji je bila podobna maroškemu napevu. Ko je to uglasitev prinesel nazaj v Britanijo, je bila resnično odkritje. Nanjo se je dalo igrati irske jige in druge keltske napeve. Takoj se je prijela in naenkrat so jo začeli uporabljati vsi kitaristi. Ko je Davy to slišal, je bil blazno jezen. Hotel jo je avtorsko zaščititi, vendar kako avtorsko zaščititi način uglasitve? Seveda tega ni mogel. V osnovi je bil Davy najprej bluesovski kitarist, to z jigi in reeli je prišlo kasneje. Seveda ne moreš jigov igrati bluesovsko, ker se vzorci ne ujemajo. Proces adaptacije je bil počasen. Nekateri kitaristi, kot recimo Paul Brady, ki je odličen instrumentalist, prepojen s tradicijo, so se pojavili kasneje.

Če torej niste bili dobrodošli v tradicionalnih klubih s strogimi pravili, kje ste potem lahko sploh nastopali?

Ko se je začel folk revival, je bilo mnogo folk klubov v pubih. Pravzaprav je imel vsak pub v zadnjih prostorih folk klub. Skoraj v vseh so veljala stroga pravila, da si moral biti Britanec in peti brez spremljave. Hkrati pa je obstajalo tudi nekaj klubov, ki so se na takšno politiko požvižgali, denimo Les Cousins v Londonu. To je bil kletni prostor pod grško restavracijo na Greek Streetu. Moj prijatelj je nekoč slučajno pijan padel po stopnicah in tako se je vsa stvar tudi začela. Tam doli je odprl folk klub. Prostor je bil odličen in kmalu je lahko vsakdo nastopal tam. Ljudje, ki so igrali tamkaj, so bili sijajni: Jackson C. Frank, Paul Simon, Dave Van Ronk in Derroll Adams. Bert je igral tam vsak teden, jaz sem nastopal prek vikenda. Pa Jacqui ...

Tudi Sandy Bull je igral tam ...

Ja, Sandyja sem srečal, ko je prišel v Anglijo, da bi se otresel heroinske odvisnosti. Prepoznal sem ga, ko je stal pod svetilko tam na ulici in ga povabil v Les Cousins. Tip je bil neverjeten. Najprej mu ni bil všeč oder, tako da smo ga morali zaradi njega premakniti, potem je začel uglaševati kitaro zelo nizko in potem si je izposodil drugo, ki je ni mogel uglasiti, in je rekel: “Ta kitara se noče uglasiti.” In na koncu sploh ni igral. Res je bil odštekan. Njegova mati je bila učiteljica glasbe, tako da je imel klasično ozadje. Pri vsej stvari je najbolj zanimivo to, da sta z Davyjem istočasno ustvarjala podobne stvari, ne da bi vedela drug za drugega.

Torej je v šestdesetih letih potekala velika izmenjava idej prek Atlantika?

Bilo je čudno, ker takrat ni bilo take ponudbe plošč, kot je sedaj, niso jih kupovali v takšnih količinah. O vsem smo imeli le medle predstave. Ramblin' Jack Elliot je bil naš idol, čeprav ni bil kavboj, ampak iz Brooklyna, toda bil je v redu.

Ste se člani Pentanglov srečali v Les Cousinsu?

Ja. Tu je bil še eden od glasbenikov, za katerega ste verjetno že slišali, Alexis Korner, ki je imel svoj bluesovski bend po vzoru Muddyja Watersa. Postal je kar popularen in je v varstvo vzel tudi Davyja Grahama, s katerim je posnel ploščo. Tako je nekoč prišel v Les Cousins z Dannyjem Thompsonom in Terryjem Coxom in igral vso noč. Bili so fantastični. Tudi mi smo občasno igrali tam. Mislili smo, ta fanta sta zelo zaposlena, zahtevata veliko denarja, vendar nista bila in sta se rada pridružila. Bilo je super ...

Jacqui, tudi vi ste imeli folk klub ...

Jacqui: No, pravzaprav je bil pub v južnem Londonu, kjer smo nastopali ob nedeljah zvečer.

Ali ste bili vi tisti član, ki je prinesel tradicionalne pesmi v repertoar skupine Pentangle?

Jacqui: John, jaz - tudi Bert, ki je izšel iz folkovskega kroga in je poznal veliko teh pesmi ...

John: Danny in Terry pa sta imela zanimive prebliske glede ritmične strukture komadov. Nekaterim takšnim glasbenikom je bilo igranje folk pesmi pod čast, vsekakor pa ne njima.

Kje ste se naučili teh pesmi? Od ljudskih pevcev, plošč?

V veliki hiši v Londonu, kjer sem živel z Bertom in Les Brickerjem, je v spodnjem nadstropju stanovala skupina Young Tradition, ki je ob jutrih, ko smo skušali zaspati, vadila repertoar tradicionalnih pesmi. Poznal sem tudi Shirley Collins, pravzaprav sem nekaj časa igral z njo; potem ko je z Davyjem posnela prelomni album Folk roots, new routes. Ta plošča je pomenila popolnoma nov pristop, ljudem je pokazala, kaj se da narediti s kitarsko spremljavo tradicionalnih pesmi.

Pentangle so poosebljali zlitje različnih slogov. Nenadoma pa ste se znašli med popularnimi skupinami. Če se ne motim, je bila skladba Light Flight tista, ki vas je izstrelila na lestvice?

Jacqui: Ja, to bilo je kakšne tri leta po ustanovitvi skupine, okoli leta 1970. Nenadoma smo postali mainstreamovska skupina. Prišli smo na televizijo in Top of the pops - oddajo, ki teče še dandanes.

Je to pomenilo kakšen pritisk za samo skupino?

Jacqui: Pritisk? Največji pritisk so bila nenehna potovanja in turneje. Prišlo je do stopnje, ko nismo imeli časa pripraviti novo gradivo.

Ste kdaj kot Pentangle nastopili tudi kje v vzhodni Evropi?

Ne. Vendar je bil ta preskok iz Cousinsa do turnej v Ameriki hiter. Mo Austin, šef Warner Brothers, ki je poznal najino delo z Bertom, nam je ponudil pogodbo za snemanje plošče. Naravnost iz Les Cousinsa smo se znašli v Fillmoru s skupinami Grateful Dead, Canned Heat, s Shuggiejem Otisom, ki je, mimogrede, izjemen glasbenik. To je bila velika sprememba. Po Ameriki smo skupaj nastopali tudi s skupino Spirit, ki je imela precej divje nastope. Po odru so skakali praktično goli, mi pa smo igrali Oh the cuckoo she's a pretty bird. (smeh)

Ali je to spremenilo vaše dojemanje folk glasbe? Namreč, kot del britanske folk scene, kjer slava ni bila ravno nekaj vsakdanjega, ste nenadoma postali del mainstreama.

Jacqui: Sama folk glasba je postajala popularna. V tistem času je bilo v Ameriki veliko povpraševanje po angleških izvajalcih, tako da so nas zlahka sprejeli. Vendar je bilo vse skupaj precej nenavadno, priznam.

John: Igrali smo na festivalu Newport Folk.

Kdaj je bilo to?

Leta 1969, istega leta, ko je človek stopil na luno.

Jacqui: Ja, sredi nastopa je nekdo prišel na oder in oznanil: “Pravkar smo pristali na Luni.” Ljudje so začeli žvižgati. Niso želeli, da bi zaradi tega prekinili nastop.

Kaj pa je v resnici s Solomon's Seal, edino ploščo originalne postave, ki do sedaj še ni bila izdana na zgoščenki? Po govoricah naj bi bili originalni master trakovi izgubljeni. Ali je to res?

Ja, res, vendar so se sedaj našli. Nekdo, ki jih je imel leta in leta, zanje ni vedel, in ta nekdo sem jaz. Imel sem jih skupaj še z drugimi trakovi in pred kratkim, ko sem poslušal neke posnetke, sem zaslišal Solomon's Seal. Mislim, da bo CD kmalu zunaj. Ljudje so iskali te trakove vsepovsod, mislili so, da so v arhivih Warner Brothers ...

Kako pa gledate na sodobno dogajanje v folk glasbi? Nekje sem prebrala vašo izjavo, kjer pravite, da se ne počutite preveč lagodno v tej glasbeni niši.

Predvsem zaradi splošnega ozadja. Ljudje imajo še vedno predstavo o starih tradicionalnih folk klubih, ki so bili grozni. Tisti, ki so jih vodili, so imeli zelo purističen odnos do ljudske glasbe. Pesmi so morali peti brez spremljave, v maternem jeziku. To se je seveda z leti spremenilo in pravzaprav se dobro počutim, kadar igram folk glasbo. Oh, to je tako zapletena tema! Kar igram, v bistvu ni ljudska glasba, kot jaz nisem ljudski muzikant. Vsi smo neke vrste moderni mešalci glasbenih slogov.

Ali se je folk scena bistveno spremenila od šestdesetih let?

Ja, vse skupaj se je precej odprlo – najprej v Evropo, potem pa še z world music ...

Irska glasba prej nikoli ni bila splošno popularna, bila je glasba za zaplankance. Chieftains se, na primer, niso in niso mogli prebiti, potem so prišli Planxty in druge odlične skupine. Podobne stvari so se dogajale v Bretanji, Španiji, celo na Japonskem najdeš skupine, ki igrajo podobno glasbo.

Zgodba se ponavlja. Mešanje modernih godb z vzorci etničnih tradicionalnih glasbenih praks je po svoje prav tako revolucionarno, kot je bilo v šestdesetih letih mešanje bluesa in folka. Kako pa gledate na world music?

Če že nekaj igraš, potem je dobro, da si v tisti stvari ali da jo vsaj obvladaš. Smešno je, recimo, igrati afriško glasbo, če o njej nimaš pojma. Podobno je z dodajanjem raznih ritem mašin za vse mogoče podlage. Nastane kalup, matrica ...

Zakaj ste v John Renbourn Group navkljub različnim slogom glasbe za ritmično sekcijo uporabili indijske table?

To se ni zgodilo namerno, bila je stvar naključja. Tablist (Keshav Sathe – op. K. J.) je pač enkraten, prilagodljiv človek, s katerim se je prijetno družiti, potovati in ustvarjati glasbo. Zato sem ga tudi izbral.

Ljudska glasba je eno samo nepretrgano kroženje. Kaj je tisto, kar jo dela tako brezčasno?

Jacqui: Mlade ljudi vedno zanima, od kod nekatere stvari prihajajo, in nato raziskujejo. Tako ta glasba vedno znova prodira na površje. Sama imam rada tako imenovano ljudsko glasbo od vsepovsod – iz Romunije, Indije ... Ko je bil moj sin še mlajši, mi je dejal, da je moja glasba sranje. Sedaj pa jo je začel sprejemati in pravi, da sploh ni tako slaba.

Moja prva ljubezen je bil jazz - Miles Davis, John Coltraine. Šele kasneje sem čisto po naključju slišala nekatere tradicionalne pesmi. Pritegnile so me ravno lepe melodije, napevi. Če ti je kaj tako všeč, potem skušaš ugotoviti, od kod izhaja.

Katarina J.

IZBRANA DISKOGRAFIJA

Dorris Henderson/John Renbourn, There You Go (Columbia, 1965)

John Renbourn (Transatlantic, 1965)

Bert and John (Transatlantic, 1966)

The Pentangle, Sweet Child (Transatlantic, 1968)

The Pentangle, Basket Of Light (Transatlantic, 1969)

The Pentangle, Solomon's Seal (Reprise, 1972)

The Hermit (Transatlantic, 1976)

John Renbourn and Stefan Grossman (Kicking Mule, 1978)

John Renbourn Group, Live in America (Flying Fish, 1982)

John Renbourn/Robin Williamson, Wheel Of Fortune (Demon/Edsel, 1993)

Travellers Prayer (Shanachie, 1998)