Jordy Santos

Bachatero pri enajstih

Long play plošča Kooper Session Ala Kooperja in Shuggieja Otisa je doslej v moji glasbeni zbirki zavzemala posebno mesto, kajti na njej je zabeležen pomemben podatek, da je imel Shuggie pri snemanju komaj 15 let. Pred nedavnim pa je v zbirki ta rekord potolkel Jordy Santos iz Dominikanske republike, ki je s pomočjo slavnega očeta Antonyja Santosa do prvenca Tu Jordy (Platano Records, 2002) prišel že pri enajstih letih.

Resnici na ljubo je treba priznati, da je Shuggie legendarnemu klaviaturistu Alu Kooperju tedaj pariral s kitaro, Jordyja pa so vsaj za zdaj v studiu pripustili le do mikrofona. V ozadju mu je podporo nudila preverjena skupina očeta Antonyja, ki je na snemanju sam sodeloval še s prepoznavno kitaro.

Oktobra lani sem se na lastne oči in ušesa prepričal, da bi lahko Jordyju že zdaj v roke dali tudi kako glasbilo, saj sem ga gledal in poslušal, kako je z neverjetnim smislom za ritem tolkel po značilnem dominikanskem tolkalu tambori in s prijatelji izvajal trenutno največji očetov hit Alegre Conga, avtorja Miguela Matamorosa. Na koncu me je za “protiuslugo” prosil, če ga lahko slikam pred hišo. Tudi oče Antony Santos je glasbeno kariero začel kot igralec na guiro v skupini Luisa Vargasa, nato pa se je preusmeril na kitaro in ustanovil skupino.

Jordy Santos sodi med tiste otroke, ki imajo že v mladosti zagotovljeno prihodnost, saj se od rojstva naprej napajajo pri največjih svetovnih glasbenikih. Tak primer je na Karibih še Ziggy Marley ali v Braziliji Moreno Veloso, podobnih bi lahko našli še več. Tudi Jordyjev oče je že zdaj legenda v Dominikanski republiki, čeprav vsa družina še vedno živi v majhni vasi Las Matas de Santa Cruz, na severozahodu Dominikanske republike, nedaleč od meje s Haitijem. Antony Santos se nikakor noče preseliti v elitni Santo Domingo, kjer zelo redko tudi nastopa. Še najlažje ga je v živo slišati po okoliških vaseh ali pa v mestu Santiago, sicer prestolnici dominikanske glasbene industrije. Najpomembnejši in tudi najslavnejši dominikanski izvajalec bachat je v vasi zgradil nogometni stadion, tam ima kabelsko televizijo in veleposesti, poleg tega je v vas napeljal tudi elektriko. Njegova luksuzna hiša se dviga neposredno ob barakah revnih prebivalcev in v njej še vedno nimajo tekoče vode.

V Las Matas de Santa Cruz sem šel med počitnicami v Dominikanski republiki leta 2000 samo zato, da vidim razmere, v katerih Antony Santos ustvarja skladbe, in tedaj sem se tudi spoznal z njim in njegovo družino. Ko sem se lani oktobra po peturni avtobusni vožnji iz Santa Dominga spet znašel pri njih, smo bili že stari prijatelji. Antonyja sicer ni bilo doma, z ženo Griseldo pa sva šla v šolo po Jordyja, obiskala nekaj sorodnikov in si predvsem podrobneje ogledala vas. Ob opazovanju okolice mi je bilo hitro jasno, da večina tamkajšnjih otrok ne pozna sveta. Zanje sta ključna predvsem dva kraja – Santo Domingo in New York. Vsi tujci so zanje Američani in velikost sveta merijo po odmevnosti Antonyja Santosa v njem. Ta pa se najbolj širi proti New Yorku, mestu z močno dominikansko emigracijo.

Jordy Santos je končal četrto leto osnovne šole, na očetov plakat pa se mi je počasi in okorno podpisal s tiskanimi črkami. Ime je začel z ipsilonom in končal s črko i, pri priimku pa pozabil na končno črko s. Mama ni bila kaj boljša. Pri sinovem imenu je na začetku in na koncu napisala ipsilon, sicer pa tudi slavni oče Antony v pisanju ne blesti ravno najbolj. Tudi on se je podpisal s tiskanimi črkami in v imenu dodal črko h (ki je sicer na njegovih ploščah nikoli ni), enako verzijo imena in priimka brez s-ja na koncu je mogoče opaziti tudi na ograji pred vhodom v hišo. Ko sem nekoč o teh stvareh razglabljal s prijatelji v Sloveniji, sem hitro dobil zelo učinkovit in enostaven odgovor: ti ljudje niso pisatelji, ampak glasbeniki! In v tem je vsa resnica.

Kljub temu bi se ob prihodnjem obisku vasi Las Matas de Santa Cruz rad podrobneje pogovoril z Jordyjevo učiteljico in jo vprašal, kakšni so sploh cilji njenega poučevanja tamkajšnjega prebivalstva in še posebej otroka, ki ima pri enajstih že zagotovljeno življenje.

V oči mi je padla še ena stvar. Navkljub nespornemu bogastvu družine Santos, ki se na zunaj kaže v ogromni hiši, vsaj štirih avtomobilih in že omenjenih nepremičninah, način življenja še naprej ostaja neverjetno skromen. Za kosilo smo jedli riž in kozlička, ki je imel v glavnem kosti in zelo malo mesa, pili pa smo nekakšen malinovec. Tudi drugače ni bilo mogoče opaziti kakšnega pretiranega in nesmiselnega zapravljanja denarja.

Jordyju Santosu so ploščo izdali pri očetovi založbi Platano Records s sedežem v Miamiju. Na njej je zapel tri očetove skladbe z zadnje zgoščenke El Balazo in jima dodal še lastni verziji skladb Heroe in Sera. Slednjo, venezuelskega avtorja Franca de Vite, so pri založbi izbrali za nosilno skladbo plošče, v njej Jordyjev glas tudi najbolj pride do izraza. Preostali prostor na plošči je zapolnil kar oče s petimi živimi izvedbami skladb iz zgodnjega obdobja, ki so v več kot desetih letih v Dominikanski republiki že ponarodele.

Marko Jenšterle