Carmen Linares

Ciganska strast in vroča glasba

Pred leti smo imeli na prireditvi Evropski mesec kulture v ljubljanskem Cafe Teatru možnost gledati in poslušati glasbeno plesno skupino Al Andalus iz španskega mesta Cadiz, ki je med nas prinesla vroče ritme andaluzijskega flamenca. Dva nastopa v hotelu Union sta se nam močno vtisnila v spomin. Letos je prav malo manjkalo, da bi Al Andalus spet prišli v Slovenijo.

Žal se to ni zgodilo, zato pa bomo imeli 12. oktobra v Cankarjevem domu enkratno priložnost, da vidimo nekakšno “nadgradnjo” našega tedanjega srečanja s flamencom. V Ljubljano namreč prihaja sama diva te kulture, velika pevka Carmen Linares, živa legenda andaluzijske kulture, ki je z interpretacijami doslej osvojila že skoraj ves svet; torej je že skrajni čas, da se z njo srečamo tudi v Sloveniji. Carmen Linares je namreč ena najpomembnejših izvajalk flamenca na svetu. Kot Carmen Pacheco Rodriguez se je leta 1951 rodila v mestu Linares v španski Andaluziji in po njem nato tudi prevzela umetniško ime. Čeprav ne izhaja iz neke umetniške družine, je za njen glasbeni razvoj vendarle pomembno, da so doma ves čas poslušali glasbo, njen oče Antonio Pacheco Segura pa je bil navdušen kitarist. Tako je tudi Carmen začela prepevati zelo zgodaj, leta 1965 pa se je za stalno naselila v Madridu in v španskem glavnem mestu začela nastopati po tamkajšnjih klubih flamenca. Pred publiko je sicer prvič nastopila v francoskem mestu Biarritz, kot članica skupine Manola El Sevillana. Leta 1970 je nastopila v predstavi Fosforito in bila z njo na turneji po Franciji, leto kasneje pa je ob spremljavi Paca Romera in Joseja Moline izdala prvo ploščo. S kitaro jih je spremljal Juan Habichuela. Skupina je tedaj nastopila na več koncertih po Italiji in ZDA, poleg tega pa se je prvič predstavila na raznih festivalih v rodni Andaluziji. Leta 1972 je začela nastopati v madridskem klubu Torres Bermejas in se v njem srečevala z znamenitimi imeni, kot so El Camaron la Isla, La Perla de Cadiz, Pansequito, Paco Cepero in drugi, dve leti kasneje pa je v družbi Merche Esmeralde, El Chaquetona, Luisa Habichuele in Paca Antequere odšla na japonsko turnejo. Po vrnitvi v špansko prestolnico je zamenjala klub in s flamencom dve leti navduševala občinstvo v klubu El Cafe de Chinitas, ki je gostil tudi druga velika imena, med njimi Enriqueja Morenteja, Carmen Moro, Manzanito in Tomasa de Madrida.

Carmen Linares je za izvedbe tipične andaluzijske glasbe leta 1978 na festivalu v španski Murciji prejela prvo nagrado in nato skupaj s Carmen Moro spet odšla na evropsko turnejo. Iz njene bogate glasbene zgodovine velja navesti vsaj še to, da je nastopila v filmu Flamenco znamenitega režiserja Carlosa Saure in med drugim nastopala tudi v Avstraliji ter Južni Ameriki. Leta 1996 je prvič pela v legendarni buenosaireški operni hiši Teatro Colon z repertoarjem Manuela de Falle, pela je tudi skupaj z newyorškim filharmoničnim orkestrom, nastopila v operni hiši v Sidneyju in drugod.

Pevka je znana po bogatem in raznolikem glasbenem repertoarju, poleg tega pa je sposobna pesmi peti ob zelo različnih spremljavah: od klasične flamenco zasedbe s kitarami in z zvoki “vročih pet” do filharmoničnih orkestrov. Najmočnejša je seveda v izvajanju andaluzijskega ljudskega petja cante jondo, v njenem repertoarju pa je mogoče najti še sloge, kot so tango, alegria, rondena, taranta, milonga in drugi. Na njeni plošči Carmen Linares En Antologia je kar 27 različnih slogov. Predvsem pa je v njeni glasbi ves čas čutiti dediščino ciganske duše, ki je tako močno zaznamovala andaluzijsko kulturo. Njeno osrčje je Sevilla, to dušo pa označujejo pojmi, kot so žalost, bolečina, ljubezen, osamljenost, upanje in predvsem strast. Slednja je tista, ki nas ob gledanju in poslušanju flamenca vedno znova prevzame. Na svetu je namreč malo glasbe s tako močnim poudarkom na strasti, kot jo je čutiti v flamencu, Carmen Linares pa je v teh interpretacijah tudi najmočnejša.

V njeni bogati diskografiji je mogoče najti tudi ploščo, na kateri je izvajala pesmi Federica Garcie Lorce, še enega velikega andaluzijskega umetnika.

V Španiji so v zadnjih letih opazili, da je flamenco začelo poslušati vse več mladih. Eden od vzrokov za to je, da so jim veliki izvajalci te glasbe znali priti nasproti. Ob njih pa je to tradicionalno andaluzijsko kulturo začela gojiti vrsta novih in zanimivih izvajalcev. Izid že omenjene antologije Carmen Linares na dvojni zgoščenki je zanimanje samo še povečal, saj nove generacije niso imele ravno veliko priložnosti za spoznavanje tradicionalnega flamenca. Na zgoščenki so namreč zbrane skladbe od začetka do današnjih dni kariere Carmen Linares, ki je tudi sama nekoč začela iz nič. O začetkih je nekoč dejala: “Najprej sem pela za ples in še danes sem vesela, da se je tako začelo, kajti to je najboljša šola, ki te na koncu naredi umetnika.” (vir: internet)

Na srečanju z umetnico v Ljubljani bomo imeli možnost, da z lastnimi očmi in ušesi ugotovimo, kako ciganska duša na jugu Španije živi še naprej in diha s tamkajšnjim prebivalstvom.

Marko Jenšterle

Izbrana diskografija:

Cantaora (Riverboat, 1994)

Spain – Desde El Alma, Cante Flamenco En Vivo (World Network, 1995)

Canciones Populares Antiguas (Auvidis 1996)

En Antologia (Musicrama 1997)

Su Cante (EMI 2000)