Letnik: 2002 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jane Weber

Brownie McGhee

Pevec za drobiž

Brownie McGhee je bil na prelomu iz petdesetih v šestdeseta leta sinonim za vnovično obuditev zanimanja za blues. Z dolgoletnim partnerjem Sonnyjem Terryjem je postal legendarna osebnost klubskega in koncertnega prizorišča. V več kot petdeset let dolgi karieri je igral s številnimi pomembnimi glasbeniki. Z njimi je izmenjeval izkušnje in znanje in tako v glasbi združeval posebnosti različnih slogov in podzvrsti. Z njim so igrali Leadbelly, Big Bill Broonzy, Gary Davis in Blind Boy Fuller.

Brownie McGhee se je rodil leta 1915 v revni črnski kmečki družini v Knoxvillu v državi Tennesee. Že kot osemleten deček je igral na doma narejen bendžo ter pel v šolskem in cerkvenem zboru. Glasbeno nadarjenost je podedoval. Oče in stric sta pela in igrala na zabavah v okolici domačega mesta in mladi Brownie je začel igrati z njima, nabral si je prvih glasbenih izkušenj in si kmalu ustvaril repertoar. Čeprav je bil pozneje znan predvsem kot kitarist, se je v mladih letih bolj posvečal klavirju. Ker pa tam, kjer je igral, navadno ni bilo klavirja, se je moral naučiti igrati na kitaro, če se je hotel s petjem in igranjem tudi preživljati. Za tako pot se je odločil, ko je po dveh letih obiskovanja srednje šole ugotovil, da to ni ustanova zanj in za njegovega nemirnega duha.

Poklicna kariera

Osemnajstletni Brownie McGhee se je odločil začeti poklicno glasbeno kariero. Popotoval je po vsej Južni Karolini, obiskoval drvarska naselja in igral za otrdele in posurovele drvarje, ki so jih velike lesne tovarne nesramno izkoriščale. Ker so zaradi čezmernega sekanja lesa v tridesetih letih postavljali drvarska taborišča v vedno bolj oddaljenih gozdnatih hribovskih predelih, so ljudje, ki so delali v njih, skoraj popolnoma izgubili stik s civilizacijo. Tako popotni pevci niso skrbeli samo za zabavo, temveč so bili tudi nekakšni poštarji in glasniki novic. Leta 1938 se je Brownie McGhee iz hribov preselil v mesto Winston-Salem v Severni Karolini in tam začel peti po cestah. Hitro se je naučil, kje mora peti in igrati ob plačilnih dneh, ko so delavci z velikih žag iz okolice prišli v mesto na zabavo. Tedaj je bil v Karolini zelo priljubljen Blind Boy Fuller, zato je moral Brownie McGhee igrati tudi njegove skladbe. Slog igranja in petja je tako nehote približal Fullerjevemu in nekatere značilnosti tega sloga je slišati tudi v skladbi Pawn Shop Blues, ki jo najdete na ploščah založbe Folkways.

V duetu z orglicami

V poznih tridesetih letih je z Browniejem McGheejem igral orgličar Jordan Webb. Bila sta uspešen par, ki so ga vabili na različne prireditve. Ker sta imela z lokalnim šerifom težave, sta se odpravila v Burlington in poiskala menedžerja, ki je skrbel za kariero Blinda Boya Fullerja. J. B. Long je bil trgovec z glasbili, obenem pa tudi iskalec nadarjenih glasbenikov za gramofonsko družbo Okeh. Leta 1940 je McGhee z Webbom posnel ducat pesmi, nekatere so se dokaj dobro prodajale. Na drugem snemanju leta 1941 je J. B. Long namesto Webba pripeljal v studio orgličarja Sonnyja Terryja. Brownie McGhee in Sonny Terry sta od tedaj skoraj nepretrgano sodelovala vse do Terryjeve smrti leta 1986.

Brownie McGhee je vzornika Blinda Boya Fullerja srečal leta 1941, a srečanje ni bilo preveč prisrčno, saj je Fuller, ki je bil tedaj na vrhuncu priljubljenosti, v nadarjenem mladem kitaristu začutil konkurenco. Oba sta spoštovala drug drugega, vendar skupaj nista nikoli zaigrala. Producent J. B. Long je za nameček skušal McGheeja predstaviti občinstvu kot Blinda Boya Fullerja No. 2. Fuller je igral težak blues, ki je temeljil na ragtimu, in pel z raskavim grlenim glasom; McGheejev slog pa je bil bolj lahkoten, saj je za bluesovskega pevca pel z mehkim in prijetnim glasom. Kljub nekoliko manj izraziti glasbi je imel McGhee v prvi polovici štiridesetih let toliko uspeha s prodajo plošč kot nekateri uveljavljeni glasbeniki, ki so snemali že dalj časa.

Brownie McGhee je za gramofonsko družbo Okeh-Columbia v Chicagu v letih 1942 in 1943 posnel nekaj skladb s skupino. To so sestavljali Oh Red in Washboard Sam, ki sta igrala na perilnike, orgličarja Sonny Terry in Jordan Webb ter drugi kitarist Buddy Moss. Moss je našega junaka naučil marsikaj o glasbi, poučil ga je tudi o avtorskih pravicah in pogodbah, tako da se je McGhee znal postaviti za pravice in zaslužek. Vendar je bilo denarja med vojno vse manj. Brownie McGhee se je preselil v New York in s Sonnyjem Terryjem sta se za silo preživljala tako, da sta igrala po nočnih klubih in barih, včasih pa tudi na cestah. McGhee je leta 1944 ustanovil šolo za blues, najemal je studie za snemanja in vaje ter populariziral blues.

Priložnostni igralec

Brownie McGhee je v petdesetih letih snemal za različne manjše družbe. V klubih je igral kot solist ali pa v skupinah, pel in igral je v gospelovskih zasedbah, kot spremljevalni glasbenik pa je igral na številnih snemanjih prijateljev. Njegovo ime se je nenehno pojavljalo na glasbenem prizorišču. S Sonnyjem sta bila starosti novega vala glasbenikov, Brownie pa je postal celo igralec. Nastopil je v dveh kultnih broadwayskih gledaliških delih, v Hughesovi Preprosto božansko in v znameniti drami Tennesseeja Williamsa, Mačka na vroči pločevinasti strehi. S Terryjem sta postala neizogiben tandem na številnih festivalih in turnejah po Ameriki, Evropi in na Japonskem. Brownie McGhee je glasbenim koreninam iz podeželskega Tennesseeja ostal zvest vseh petdeset let igranja in nastopanja pred najrazličnejšim občinstvom. Čeprav se je preselil v New York in v Kalifornijo, stika s kmečkim okoljem nikdar ni izgubil. Številni glasbeniki so ga zato imeli za vzornika. Pete Seeger, Woody Guthrie, Leadbelly in Josh White so bili z njim neposredno ali posredno povezani. Brownie McGhee je vse življenje ostal cestni pevec bluesa, nemalokrat je pel za drobiž. S posluhom za mlade glasbenike, s pripravljenostjo pomagati in z neizčrpno energijo je zaznamoval glasbo Amerike in sveta.

Posnetki s Sonnyjem Terryjem

McGhee in orgličar Terry sta bila dolga leta uspešna partnerja. Skupaj sta igrala od leta 1941 do Terryjeve smrti leta 1986. Med kakovostnejše zapise njune glasbe sodi album družbe Folkways z naslovom Brownie McGhee And Sonny Terry Sing. Med vsemi glasbeniki, ki so bili v začetku šestdesetih let zaslužni za vnovičen razcvet zanimanja za folk in blues, sta bila McGhee in Terry med najbolj opaznimi in vplivnimi. Njun repertoar je obsegal narodne balade, bluesovske pesmi, plesne skladbe, gospele in različne oblike belskih in črnskih narodnih pesmi. Omenjena plošča je izšla leta 1958, ko sta bila glasbenika na vrhuncu umetniških moči; ob posnetkih iz leta 1941 za družbo Okeh pa po mnenju poznavalcev pomeni njuno najboljše skupno delo. V vseh skladbah ju spremlja bobnar Gene Moore, prepriča pa že prva skladba s tega albuma z naslovom Better Day, ki je priredba stare bluesovske uspešnice Sitting On Top Of The World.

Brownie McGhee in Sonny Terry izhajata s podeželja Severne Karoline. Čeprav sta veliko let igrala v mestih, sta po prepričanju ostala skromna cestna glasbenika. Njun glasbeni izraz je preprost, neposreden in kljub bogatemu instrumentariju neobčutljiv za vplive električnega mestnega bluesa petdesetih let. Življenjski poti obeh glasbenikov sta začrtali McGheejeva bolezen in Terryjeva nesreča. Brownie McGhee je kot otrok prebolel paralizo in se je do dvajsetega leta zelo težko gibal. Leta 1937 so ga operirali v okviru državnega programa pomoči invalidom. Po operaciji je lahko hodil brez bergel, vendar je šepal. Sonny Terry pa si je kot otrok eno oko poškodoval sam, drugo pa v igri s prijatelji, tako da je bil, ko se je prvič srečal z McGheejem, skoraj slep. Za invalidne ljudi je bilo petje in igranje v težkem obdobju depresije poleg beračenja skoraj edina možnost preživetja.

Ko je Fuller leta 1942 umrl, je Terry začel redno igrati z McGheejem. V štiridesetih letih so z njima v različnih zasedbah igrali še Washboard Sam, ta je igral na perilnik, orgličar Jordan Webb in kitarist Buddy Moss. Pod Longovim producentskim vodstvom so vse skladbe, ki so jih snemali za družbo Okeh-Columbia, redno najprej naštudirali in šele potem snemali. Zato so vsi posnetki iz tega predvojnega obdobja glasbeno in tehnično dokaj kakovostni, a je zaradi vključitve Amerike v drugo svetovno vojno in pojemanja zanimanja za podeželski blues na ploščah izšla le kaka petina posnetih skladb.

V povojnem bluesu

Brownie McGhee in Sonny Terry sta po vojni igrala po nočnih klubih, barih in na zasebnih zabavah; ko so se stvari zaostrile, pa zopet tudi na cestah New Yorka. Bila sta neutrudna in pravzaprav navzoča povsod, kjer se je v glasbi kaj dogajalo. Čeprav se je večina mestnih glasbenikov, ki so izhajali s podeželja, v začetku petdesetih letih tja vrnila in največkrat pretrgala glasbeno ustvarjanje, sta McGhee in Terry igrala tudi v najtežjih ekonomskih trenutkih. To se jima je obrestovalo, saj sta bila na začetku šestdesetih let, ko se je začel prerod bluesa, še vedno dejavna. Ko so se začele za blues zanimati množice mladih belcev, je bilo na glasbenem prizorišču poleg njiju mogoče slišati le nekaj glasbenikov, ki niso nehali nastopati, recimo Garyja Davisa in Honeyboya Edwardsa.

Sonny Terry je bil nekaj let starejši od McGheeja in je glasbeno pot začel kako leto prej. John Hammond, muzikolog, iskalec talentov in v glasbenem svetu izjemno vpliven mož, ga je leta 1938 povabil v dvorano Carnegie Hall na legendarni koncert From Spirituals To Swing. Tedaj se je tudi belo občinstvo prvič neposredno srečalo s poudarjeno čustveno in glasbeno izrazito ter raznoliko glasbo ameriških črncev. Kljub velikemu uspehu koncerta si je blues le počasi večal belo občinstvo, precej vpliva je imel na nekatere izvajalce countryja in bluegrassa, McGhee in Terry pa sta poskrbela tudi za vplive v nasprotni smeri in sta na primer posnela skladbo Old Jabo iz repertoarja pionirja countryja Jimmieja Rodgersa.

Prijatelja v glasbi

Brownie McGhee in Sonny Terry sta bila glasbeno zelo tesno povezana skoraj štirideset let. Zanimivo je, da nikoli nista bila intimna prijatelja, čeprav si enega brez drugega skoraj ni bilo mogoče predstavljati. Oba je v šestdesetih letih zajel vrtinec vnovične oživitve klubskega folklornega prizorišča, koncertov in snemanj. Nastopala sta celo v tako znanih jazzovskih svetiščih, ko sta bila Village Vanguard in Blue Angel. Čeprav je McGhee igral tudi z drugimi glasbeniki in drugimi orgličarji, je bil njegov najmočnejši glasbeni partner Sonny Terry. Za producenta in muzikologa Mosesa Asha, ustanovitelja znamenite gramofonske družbe Folkways, ki se je posvetila snemanju izvirne ameriške in svetovne glasbe, sta izmenično snemala skupaj in vsak zase. Če bi stalno igrala skupaj, bi bilo med njima gotovo še več nesoglasij, ki sta jim botrovala oba čustvena značaja. McGhee je snemal tudi z Leadbellyjem, Bigom Billom Broonzyjem, Woodyjem Guthriejem in Petom Seegerjem. Brownie McGhee in Sonny Terry sta bila torej prijatelja v glasbi ali zaradi nje in imata v ameriški glasbi pomembno mesto. Bila sta med prvimi, ki sta ponesla del izvirne ameriške narodne kulture v svet. S ploščami, predvsem pa z nastopanjem na turnejah po Evropi, Ameriki in Japonski sta pripomogla, da so številni mladi poslušalci, navdušeni za narodno glasbo in kitarske skupine, ki so igrale električni blues ali folk rock, spoznali izvirno glasbo, iz katere so skupine Kingston Trio, Peter, Paul and Mary in The Platters naredile posladkano, komercialno glasbo. Brownie McGhee je umrl 16. februarja leta 1996, star 80 let.

Jane Weber

Izbrana diskografija

Pokojnega poslanika bluesa smo se spomnili s ploščama The Folkways Years, 1945-59, in Brownie McGhee and Sonny Terry Sing (www.folkways.si.edu); če bi radi McGheejevo zapuščino podrobneje spoznali, vam priporočamo še plošči Complete Brownie McGhee in Brownie’s Blues, prvo je izdala založba Columbia/Dots, drugo pa Bluesville. To so bile tudi plošče, ki jih je pred leti v oddajah o bluesu vrtel Miran Mesesnel in za blues navdušil marsikaterega nadobudneža. Priporočamo še ogled videa z naslovom Brownie McGhee: BornWith The Blues 1966-1992 (OV 11426) z odličnimi dokumentarnimi posnetki iz arhiva Stefana Grossmana (Stefan Grossman's Guitar Workshop, P. O. Box 262, Tonbridge, Kent TN10 3ZP, England; www.guitarvideos.com).