Druge godbe Alana Lomaxa

Bil je glasbeni foklorist, ki je 50 let z mikrofonom beležil godbe in ustne zgodovine navadnih ljudi, aktivist folk revivala v ZDA, "boter" terenskih posnetkov, arhivar pri Kongresni knjižnici, avtor številnih pesmaric, organizator koncertov, novodobni folk glasbenik, voditelj radijskih oddaj, urednik in producent številnih fonografskih zbirk, med drugim prve sistematične predstavitve glasb sveta (World Library of Folk and Primitive Music, 1949), teoretik glasbe v kulturah, borec za enakopravno in pravično obravnavo glasb, idejni oče računalniškega programa "globalni džuboks", gorečnež, ki je v folkijevski vnemi pesmi Woodyja Guthrieja postavljal nad Joyceovega Uliksa, romantični avtentik, ki je jeznorito spodbijal kredibilnost električnega blues benda na festivalu bluesa in pozabil, da so muzike živa, dinamična praksa, usmerjevalec repertoarja folk singers, ki jih je predstavljal Ameriki. Alan Lomax se je rodil 31. januarja 1915 v Austinu. Diplomiral je iz filozofije in antropologije. Umrl je 19. julija 2002 na Floridi.

Izbrane knjige:

Folk Songs: USA (z Johnom A. Lomaxom) (Duell, Sloan and Pierce, New York, 1946)

Mister Jelly Roll (Duell, Sloan and Pierce, New York, 1950)

The Folk Songs of North America (Doubleday, Garden City, New York, 1960)

Hard-Hitting Songs for Hard-Hit People (z Woodyjem Guthriejem in Petrom Seegerjem) (Oak Publications, New York, 1967)

Folk Song Style and Culture (American Association for the Advancement of Science, 1968)

3000 Years of Black Poetry (skupaj Raoulom Abdulom) (Dodd Mead Company, New York, 1969

Cantometrics: A Method of Musical Anthropology (University of California Media Extension Center, Berkely, 1977)

The Land Where The Bnlues Began (Pantheon, New York, 1993)

Izbrana diskografija:

The Alan Lomax Collection

(www.rounder.com/rounder/artists/lomax_alan/)

Zbirka posnetkov s terena, radijskih oddaj in koncertov, ki jih napravil in organiziral Alan Lomax izhaja pri založbi Rounder. Je najbolj sistematična, študijska predstavitev, urejena v podzbirkah, ki skušajo zajeti in razčleniti bogastvo glasbenega življenja. 5000 ur arhivskega gradiva, ki ga zabeležil njegov mikrofon: od ameriškega juga, Apalačev, Karibov, Velike Britanije, Španije do Italije. Tu so serije CD-albumov s portreti (Fred McDowell, Neville Marcano, Jimmy MacBeath, Leadbelly, Jelly Roll Morton), področnih serij z glasbami Karibov (1962), črnskih godb ZDA (serija Deep River of Songs, 1933-1946), "italijanske zakladnice" (1953-1954), "ljudskih pesmi Anglije, Irske, Škotske in Walesa" (1939-1968). Do sedaj je v zbirki izšlo blizu 50 naslovov. Načrtujejo jih več kot 100.

Afro-American Blues and Game Songs (Library od Congress/Rounder)

Georgia Sea Islands Songs (New World Records)

Jelly Roll Morton: The Library of Congress Recordings (3CD, Affinity)

Muddy Waters: Down on Stovall's Plantation (Testament)

Roots of the Blues (New World Records)

Sampson Pittman: The Devil is Busy (Laurie Records)

Son House: The Complete Library of Congress Sessions 1941-1942 (Travelin' Man)

Sounds of the South: A Musical Journey From The Georgia Sea Islands to The Mississippi Delta (4CD, Atlantic)

Traveling Through the Jungle: Negro Fife and Drum Band Music from the Deep South (Testament)

ALAN LOMAX

The Land Where The Blues Began

Pantheon Books, New York, 1993; 539 str.

Blues, kultura bluesa, je eno najbolj vneto obdelovanih polj sodobne ameriške kulturne zgodovine: je kulturna forma, glasbeni slog, metafora za družbena razmerja. Pristopi so bili različni, motivi in vzgibi še bolj. Obdelovali so ga sociologi, folkloristi, priučeni bluesovski šolniki, antropologi, feministke, etnomuzikologi, črnski kulturni nacionalisti, glasbeni novinarji. Vsi bi se strinjali vsaj v enem: izvorno so blues igrali in peli črnski pevci, manj pevke, na globokem jugu ZDA. Potem bi vsak vlekel v svojo smer. Odprimo knjigo Development Arrested: The Blues and Plantation Power in the Mississippi Delta (Verso, 1998). Je delo Clyda Woodsa, profesorja na oddelku za afriške in afroameriške študije na pensilvanski univerzi. Gre za zgodovinsko študijo dvestoletnega konflikta med ameriškimi črnci in belimi plantažniki v Delti Misisipija, rodovitni aluvialni ravnici južno od Memphisa, kamor so po pregonu domačinov, Indijancev, od konca 18. stoletja začeli množično priseljevati suženjsko črnsko delovno silo, da je pridelovala novo dobičkonosno kulturo - bombaž. Delo razkriva politično in ekonomsko dominacijo plantažnikov in odpor črnskega delovnega razreda proti plantažniškemu sistemu pred abolicijo in po njej vse do Clintonovega predsednikovanja. Kje je tu blues? Blues - kot “glasbena tradicija”, “ljudski diskurz” - je bil odziv, socialna kritika Afroameričanov v času ekonomskega in političnega prestrukturiranja Delte v 20. stoletju. Raven obravnave je drugačna od prevladujočih o zgodovinskem ljudskem ali popularnogodbenem slogu, ki ga vsakdanja glasbena publicistika “nevtralno” vstavlja v različne genealogije, medsebojna oplajanja, vire in izvire godb taistega minulega veka.

Ko je leta 1993 Alan Lomax izdal knjigo The Land Where The Blues Began in zanjo takoj pobral ugledno ameriško nagrado književnih kritikov v kategoriji non-fiction - ta ob vsej zmuzljivosti vsaj nakazuje, da imamo opraviti z neko realijo, vsaj z opisom, če ne z analizo zgodovinskih, kulturnih, glasbenih dejstev -, je bil v “bluesovskem svetu” pravzaprav “zastarel”. Alan Lomax je bil kajpak institucija v malem, nespregledljiva avtoriteta “folk music”, ljudskih (folk) godb, a ravno v svojem načinu obravnave “presežen”. Z velikimi koraki je godbe, velja tudi za blues, eno najbolj razpoznavnih kulturnih oblik, ki jih je sploh dala postabolicijska Amerika, obdelovala sodobna etnomuzikologija (antropologija glasbe), popularnogodbeni študiji. Z zavidljivo pedantnostjo in gorečnostjo so njegove “napake” popravljali (in delali nove) biografi bluesovskih muzičistov. Večinoma so pripadali generaciji folk (blues) revivalistov iz šestdesetih let. Hkrati je revival, obujeno “oživljanje” bluesa, ob koncu osemdesetih let postregel s pravimi serijami digitaliziranih fonografskih izdaj restavratorsko prečiščenih posnetkov komercialnega bluesa in drugih črnskih slogov iz katalogov race records iz dvajsetih, tridesetih let pa vse do izteka zlate dobe RandB-ja petdesetih let. Kvintesenca je bila leta 1990 Columbiina izdaja vseh predvojnih posnetkov blueserja iz Misisipija Roberta Johnsona, ki so jo prodali v več kot milijon izvodih. Danes gre lahko novodobni blues fen potešit vse skrbi in se poklonit spominu svojčas obskurnega pevca lokalne veljave na dva urejena groba s spominsko ploščo. Vsak je v drugi fari Delte.

Kaj ima torej o stvari, o kateri “vemo vse”, povedati Lomax? Ogromno. Knjiga, ki je napisana v privlačnem berljivem slogu, je pravzaprav folkloristov pisni testament o vstopu v črnsko kulturo juga ZDA v času deklarirane rasne segregacije. Je (p)opis osebne skušnje, zorenja mladega foklorista, po rodu teksaškega južnjaka, ki črnske pesmi, govor, način gibanja doživlja kot svoj, ameriški svet. Je sijajen “romanesken, potopisen” vstop v segment ameriške kulturne zgodovine, ki je veljala za manjvredno, potlačeno, utišano, a jo je v različicah popularnih pesmi “poslušala” vsa Amerika in z njo svet. Lomax v bistvu povzema iz številnih publikacij, spremnih besed k ploščam, prepisov ustnih zgodovin in osebnih uglasbenih pripovedi glasbenikov, ki jih je beležil na terenih od tridesetih do osemdesetih let na ameriškem jugu. Dodaja, na novo interpretira, prebira in primerja obledele zapiske, upošteva nabrana spoznanja drugih in svoja, ki jih je premišljeval in domišljeval. Na jug se je vedno znova vračal. Spopolnjeval je načine vstopanja, vzpostavljanja stika z domačini, da bi le “prebil rasno fasado molka”, ki je vladala tam doli. Privlačnost knjige je v njeni zgradbi, ki ni kronološki potopis, niti običajen folklorističen popis različnih (zgodovinskih) slogov, “funkcionalnih rab glasbe”, običajev, navad, osebnih reminiscenc. Tega se sicer drži skoz srečanja in pripovedi muzikantov, k nekaterim se je nekajkrat vračal. Niza zabeležke pesmi, balad, izštevank, bluesov, opisov glasbenih form, načinov izvajanja, vendar le-ti nikdar niso dekontekstualizirani. Z Lomaxom bralec vstopa v črnsko Delto, v prostor in čas, ki je omrtvičen, a se živahno giblje ravno v avtonomnem svetu plesov, delovnih pesmi, načinih druženja, in opozarja na “sile”, ki od zunaj pritiskajo nanj, na ljudi, ki v njem bivajo, da bi tak, nespremenjen ostal. Vsake toliko časa je namreč terenska snemanja preprečila lokalna oblast, šerif, nadzornik plantaže, ali pa je na razdeljeni svet nabiralca godb opozoril napis v oštariji: Strežemo samo belim. Ali v nasprotni različici - samo črnim (colored).

Avtor v uvodu zapiše: “Izkustvo južnjaškega črnskega delovnega razreda, ki je ustvaril blues v obdobju po suženjstvu, je bilo v mnogočem celo bolj trpko kakor samo suženjstvo. Črncem so bile odtegnjene obljubljene pravice o enakopravnosti in enakih možnostih. Za minimalne mezde so s plugi na poljih in kladivi na železniških tirih zgradili Jug. Faulknerjev dekadentni razred plantažnikov je vedel, kako jih izkoristiti, in če je bilo potrebno, izpostaviti najbolj divjaškemu nasilju, da je vzdrževal red. /.../ Takšno cinično nasilje, vsiljeno od zgoraj, običajno pospeši nasilje znotraj izkoriščane skupine, kar je zelo umazan emocionalni varnostni ventil.

Scena v Delti je bila v primerjavi z drugimi deli Juga verjetno najbolj surova, saj je bila vrsta industrijske meje. /.../ Zdaj, ko ljudje povsod drugod okušajo trpkost postindustrijskega obdobja, blues iz Delte poslušajo po vsem svetu.”

Na naslovnici knjige je Fred McDowell. Lomax ga je prvič posnel leta 1959 in njegove posnetke objavil na plošči. Vpeljal ga je v neznan svet folk revivala. Bluesovski je bil njegov manjši del. Po svoje je bil to čudaški svet mladih izobražencev, študirajočih, razvajencev iz belega srednjega razreda, ki je svoj mit o folk skupnosti utrjeval tudi na čajankah ob pesmih starejših “odkritih” blues pevcev. McDowellovo različico spirituala You Got to Move ob rezkem kitarskem slidu so na plošči slišali člani mladega angleškega ansambla The Rolling Stones. Vrgli so jo na svoj z bluesom okuženi album. Od tantiem za komad je McDowell prejel več denarja kot od vseh svojih plošč, nastopov, kaj šele od petdesetih let dela na kmetiji. Taisti angleški mladci, saj veste, Jagger, Jones, Richards, so si ime nadeli po komadu Muddyja Watersa, ki ga je posnel ob koncu štiridesetih let v Chicagu, I'm a Rolling Stone. Leta 1941 je “kotalečo” frazo mladega kmetovalca na plantaži med nabiranjem, terenskim snemanjem za Kongresno knjižnico v sodelovanju s sociologi in fokloristi črnske Fisk University posnel Alan Lomax.

V knjigi dramatično opisuje srečanje: “Spoznal sem, da sem posnel mojstrovino. Z vprašanji sem tipal. Nisem hotel na dan z glavnim vprašanjem. Tega boječega, sramežljivega pevca sem hotel pripeljati do tega, da bo pripovedoval o pesmih, kje se jih je naučil, ob kateri priložnosti jih je zložil ...” O “mitskem”, “svetem” snemalnem srečanju za blues folkije so prelili galone črnila. Do “podrobnosti” so popisovali njegov potek. Lomax se zafrkava, da “so vedeli več, kakor sam, ki sem bil tam.” Kar navaja v nadaljevanju, še najbolje povzema osnovno folkloristovo stališče. Podrla ga je njegova umetnost. V pesmih je prepoznal fineso, rahločutno usklajenost glasu in kitare, nežnost podajanja besedila: “Njegovi komadi so bili več kot blues; bili so ljubezenske popevke globokega Juga, nežno erotične in sentimentalne.” Lomax izdaja svoje kriterije in fin občutek za popularno glasbeno umetnost, ki jo je hotel približati Ameriki. Ni samo “visoka” evropska glasbena umetnost tista, ki si zasluži ta naziv. Tule je avtentična, originalna (dodajmo, ne v običajnem folk pomenu “vaškosti”, “ustnosti”) ameriška pesem, ki je ne poje anonimni ljudski pevec, zgolj replika “genuine” kulture. Ta kultura, skupnost, je izoblikovala lastne kriterije imenitnosti, pripoznala svoje pevce, ki so v petih pesmih, ne v izločenih besedilih (“tekstih”), “povedali” več kakor prenese vsakdanja govorica. Tu se že kaže Lomaxov izstop iz stare glasbene folkloristike. Postaja pozoren na način podajanja pesmi, na slog igranja, izvajanja. Tako v knjigi zapiše in s tem povzema dognanja, ki jih je razvijal v teoriji in primerjalni analizi “svetovnih” pesemskih slogov, kantometriki: “Napaka v afroameriških študijih je bila, da so zgolj v natisnjenih besedilih in v jeziku iskali dokaze afriških prežitkov. Tako so muzikologi odkrili, da so ameriški črnci izvajali številne melodije, ki so zvenele evropsko. Toda spregledali so, da je predstavitveni kontekst - raba glasu, ritmična organizacija, orkestracija - ostal afriški.” Neverbalni, ustni, gestični kanali so bili izven dosega cenzure, izven “hegemonije pisnosti”. Lomax trdi, da je vsaka od splošno priznanih črnskih zvrsti - od ragtima do rapa - obeležena s to ljudsko “folk” dediščino. Njegove študije, nabiranje in preučevanje ljudskih pesmi, so postajale - od zagnanih libertinskih začetkov v času Rooseveltove politike New Deala, ekonomske krize, vezi “folk gibanja” (v mračnih makartističnih petdesetih letih je aktivistično oznako zamenjal nevtralnejši izraz folk revival) z levičarsko srenjo v klimi ameriškega “sentimentalnega socializma” - vse bolj usmerjene k povezovanju vsakdanjega življenja in značilnosti petih in plesnih slogov. Ravno razlike, skupne poteze, povezave med “črnskimi” in “belskimi” so Lomaxa vodile k premisleku, ki je že glasbenoantropološki. Četudi ideološko “romantično” motiviran z iskanjem “demokratične ameriške kulture” v ljudski, podeželski pesmi nižjih razredov, ki so jih folkiji zoperstavljali skomercializirani popularni kulturi, ki je prodirala prek radia in plošč v času swinga. Lomax je javno zagovarjal popularne (folk) godbe, a je obenem tudi posegal v repertoar v skladu z lastnimi predstavami, kaj je (imaginarni) folk idiom. Glasbeniki so nastopali na radiu, predvajal je posnetke, nastopali so pred izbrano mestno, pretežno levičarsko publiko.

Prepoznavanje teh kriterijev “od zunaj”, posebnosti, izjemnosti pevca in njegove (folk) umetnosti, je Lomaxov donesek. Je protisloven, a produktiven. Oba prva Watersova posneta bluesa je kot urednik uvrstil na prvi, antologijski niz šestih albumov “ameriške ljudske pesmi”, ki jih je izdala Kongresna knjižnica leta 1942. Na prvih petih so pesmi z njegovih in očetovih snemanj v tridesetih letih in na začetku štiridesetih let. Albumi so bili opremljeni s spremnimi besedami, prepisi besedil in fotografijami. Ob angloameriških baladah, plesnih vižah, spiritualih so bile enakopravno uvrščene afroameriške, posebna plošča je bila posvečena bluesu (Muddy Waters, Son House, Sonny Terry) in izštevankam, posebna pesmim z Bahamov, francoskim baladam, cajunu, španskim nabožnim in zadnja indijanskim, irokeškim pesmim.

To je bila Lomaxova “druga Amerika”. Ne zgolj ameriška kavbojska pesem (med prvimi jih je zapisoval in objavljal Alanov oče John), simbol svobodne, pionirske podjetniške Amerike, ki so jo od začetka dvajsetega stoletja ideološko spodbujale bostonske anglosaksonske protestantske aristokratske in malomeščanske elite, same pa so se ozirale po visokih evropskih kanonih in jih skušale nečimrno živeti v družabniški ritualih.

“Druga Amerika” z drugimi godbami se je Alanu Lomaxu iz rodu teksaških farmarjev - bili so po “bostonsko” poor white trash - začela odpirati, ko je fant s punco prvič smuknil na črnski žur v špelunko in tvegal izključitev iz austinskega kolidža. Stopal je na čudno privlačen teren, v deželo, kjer se je začel blues.

Ičo Vidmar