Mum

Islandska pravljica za odrasle

Ko govorimo o sodobni in napredni islandski godbeni ponudbi, lahko dandanes že povsem utišamo spomin, ki se veže le na divo Björk in vse njene odvode. Plodovita podzemna in avantgardna scena se je namreč sredi devetdesetih let začela izjemno vsestransko in multižanrsko razvijati na več ravneh tudi ob pomoči drugih skandinavskih dežel, kot je denimo Norveška, in po planetarnem uspehu zapeljivega in mogočnega kvarteta Sigur Ros ter podzemnih gverilskih akcijah alternativ tipa Kitchen Motors je bilo samo še vprašanje časa, kdaj jim bodo sledili še tudi drugi, zelo samosvoji in razposajeni ustvarjalci.

Stična točka je bila namreč prav Kitchen Motors, ki sploh ni založba v pravem pomenu te besede, temveč gverilska združba, umetniška organizacija, ki promovira koncerte, multimedijske dogodke, opere, producira filme, knjige in nenazadnje vodi radijsko oddajo na eni od lokalnih postaj. Vse to na osnovi nadvse izvirne ideje - eksperimentiranje in sodelovanje v raziskovanju še nevidenega in neslišanega. Osrednji program pa le namenja tudi redni organizaciji enkratnih koncertnih sodelovanj podobno mislečih soborcev z vseh glasbenih vetrov in umetniških zanimanj, ki se udejanjajo predvsem z živimi in spontanimi improvizacijam po lokalnih klubih. Samo Kitchen Motors lahko iznajde tako odtrgano idejo, da na lastni zabavi, imenovani MotorLab, na isti oder postavi klasičnega skladatelja, metalskega kitarista, elektronskega “lap-top” manipulatorja in free jazzista - ter uspe unikatno zmedo ritma združiti s popolnim zvočnim popotovanjem, ki se naslaja nad povsem nezdružljivimi svetovi, nezdružljivimi vsaj na prvi pogled. Ha. Idej je še preveč, reykjaviški milje in osamela, a vizualno fascinatna pokrajina tega odtrganega otoka pa, kot vse kaže, na lokalne glasbenike vpliva kar se da produktivno in originalno. In eden najbolj hiperaktivnih in povsem brezčasnih zvočnih artiklov, ki je nastal prav konec devetdesetih let tudi ob pomoči Kitchen Motors, trenutno pa uživa status pravega eksperimetalno popoidnega bisera brez primere, je bržkone mladoletni kvartet Mum. Ekipa, ki ne samo, da izdaja plošče, redno koncertira in se predaja remiksološkim zarotam ter sodeluje z vrsto lokalnih atrakcij v posebnih projektih, ampak tudi vseskozi snuje glasbo za balet, raznotere otroške igre in drame, spisala je celo opero in ves čas v živo uresničuje tudi ljubezen do nemih filmskih klasik. S slednjim so v “kinoušesnem” slogu - natančneje ob zaroti prvoborcev Kitchen Motors in Islandskega filmskega muzeja, ki sta spočela serijo Nova muzika za neme filme - podložili že take klasike, kot so Nosferatu, Pandorina skrinjica in Andaluzijski pes. Lotijo se prav vsega, kar jim pade pod roke, ustvarjanja pa se lotevajo na kar se da “naredi sam” način. Drugače se najbrž kljub naraščajoči slavi ne bi odločili, da zadnjo mojstrovino Finally We Are No-One - namesto v kakšni od evropskih metropol - raje posnamejo in zakoličijo kar v starem, osamljenem in v intimni studio predelanem svetilniku na malo poseljenem predelu Islandije, ki je dostopen le s čolnom, idilična narava pa na človeka najbrž vpliva kar se da mistično in zunajzemeljsko. A to je bila le začasna lokacija, saj je ustvarjalna četverica še vedno mnenja, da se ji trenutno bolje godi na ulicah Berlina, kjer vsaj večina tudi prebiva in ima veliko prostora za preljubo rekreacijsko dejavnost, ki se skriva v podobah tudi v naslovih komadov, kolesarjenje. Ha. Sami namreč le še upajo, da se bo vsa evforija okoli Islandije čimprej polegla, a to ni najbolj verjetno. Delno so krivi tudi sami, saj so kljub rani mladosti - bend so spočeli leta 1998, ko se je starost četverice gibala med letoma 16 in 18 - že izkušena in uigrana skupina. Nenazadnje so bend, katerega širši vzpon na evropski grudi se je vsaj navidezno začel prav takrat, ko so na nekem malem škotskem festivalu srečali melanholične prijatelje Belle and Sebastian. In šli so celo tako daleč, da so Stuartu Murdochu pustili, da fotografira obe dvojčici - klasično trenirani Gydo in Kristin, ki že od ranih nog igrata klavir in čelo -, ter njuno otroško podobo uvrsti na album Fold Your Hands Child... O. K. Vso hvalo na račun neverjetne zrelosti in dodelanosti njihovega početja zasluži tudi oboževani prvenec Yesterday Was Dramatic - Today Is OK iz leta 2000, a bržkone lahko ugotovim, da jim je bil angleški milje več kot pisan na kožo za pričakovano zgodnjo uveljavitev.

Pot do tega položaja, ki ga uživajo danes, so morali šele prehoditi. Zametki Mum namreč segajo v drugo polovico devetdesetih let, ko sta se oba moška člana, Orvar in Gunnar, naveličala igranja v bendih, ki so navdih iskali v Pixies, hardcoru, metalu, očetovih zaprašenih ploščah progresivnega rocka in novovalovskih plesnih korakih. In ker sta bila že od rosnih najstniških dni zvesta uporabnika računalnikov tipa Amiga in strastna programerja, ni nobeno presenečenje, da sta kaj hitro odkrila tudi elektronske muzike na sledi Aphexa Twina in Autechre. Samo še vprašanje minut ju je ločilo od spočetja Mum. In zanimivo, da sta še kot duet prišla celo tako daleč iz svoje dnevne sobe, da je njun milozvočni IDM kaj hitro pritegnil pozornost norveškega energičnega ženskega anarhoimpro kvarteta Spunk, ki so z Mum celo izdale deljeno EP ploščo z dvema komadoma z repertoarja obeh bendov. In ko so se stvari že tako razširile, da sta spremljala Spunk na manjši angleški turneji, sta že na samem začetku razkrila zdrav odmerek humorja. Ker so organizatorji koncerta v Cambridgeu njuno glasbo označili za drum'n'bass, sta kratkomalo odšla na “romarski” pohod po mestu ter na vseh plakatih prečrtala d-je in b-je. Na koncu je torej ostal le “rum and ass”, a se jima je zazdelo, da vsekakor lepše ponazarja njuno dejavnost.

A če bi moral opisovati početje Mum, bi še najraje posegel po še enem virtualnem žanru, ki trenutno razsaja po svetovnih zvočnih poteh. Govorim namreč o tako imenovani “indietroniki”, katere najbolj očiten predstavnik je najbrž prav berlinska založba Morr Music, ki katalog opremlja z izvajalci, kot so Christian Kleine, Manual, ISAN, Arovane, Phonem, Lali Puna in še mnogi drugi. In prav prijateljevanje kvarteta Mum s Thomasom Morrom - šefom te založbe - je obrodilo prelomno uspešnico in remiksološko zaroto Please Smile My Noise Bleed, poleg tega je založnik z glasbeno vizijo zelo pripomogel k pozitivni konsistenci zvočnega razvoja same skupine. Mum so namreč eni od nosilcev novega virtualnega žanra, ki predstavlja poosebitev estetike “naredi sam”, fuzije analognega z digitalnim, združuje abstraktne zvoke s prelepimi melodijami in prisega na eksperimentalni pop odnos do skladanja. In bistveno - nikoli ne pozabi na čustva in melanholijo.

A sama Orvar in Gunnar - elektronsko-manipulativna polovica Mum - cilja nikoli ne bi dosegla, če ne bi v začetku leta 1998 na neki gledališki predstavi spoznala obeh dvojčic, ki sta prav takrat igrali v nekem punkrockovskem bendu, ki je nastal le za upodobitev neke igre na lokalni srednji šoli, na katero so vsi hodili. In prav Kristin in Gyda sta v celoto prinesli tisti občutek organskosti, ki jo prispeva razširitev instrumentarija na angelski glas, kitaro, bas, godala, pihala, trobila, glockenspiel, harmoniko, melodiko, bobne in marsikatero kar doma sestavljeno in narejeno glasbilo. In kot polno formirana zasedba je imela ena sam cilj - ustvarjati kar se da lepo in samosvoje zvočno popotovanje, polno vizualnih zgodb. Pri njihovih nosilcih zvoka se namreč vedno zazdi, kot da nimajo namena le poosebiti intimno, magično in skorajda pravljično zvočno atmosfero, ampak vedno znova pripovedujejo izrazito osebne in ponotranjene zgodbe, polne čustev. To razkrijejo že z naslovi komadov, denimo Don't Be Afraid, You Have Just Got Your Eyes Closed ali pač I Can't Feel My Hand Any More, It's All Right, Sleep Still. Otroška naivnost, razigranost in kar se da svoboden ter odprt pogled na svet, v katerem živijo, bodo vedno omogočali, da se bo skupina nenehno skrajno odmikala od splošnih pričakovanj, trendov in označb. Glasba sama je namreč že od samih začetkov zastavljena sicer navidez preprosto strukturirano in tekoče, a osredotočenost na detajl, nepričakovani premiki, odklanjanje pravil klasične pesmi glede “dovoljene”, radiu prijazne minutaže, intervalno podajanje čustev in čut za čarobno spojitev slike in zvoka so tiste vrline, ki me vedno znova presenetijo in nikoli ne pustijo ravnodušnega. Prepričan sem tudi, da nikoli ne bodo prenehali negovati in postopoma razgrajevati in preoblikovati lastno identiteto - ter s tem posledično raziskovati nove zvočne svete. To je nuja njihovega kreativnega delovanja in mladostniške zagnanosti. Najbrž tudi zato nikoli ne bodo obstali le pri eni založbi, ampak izbor raztegnili na več naslovov. A zgodba le ni tako preprosta, saj je za “menjavanje” - do danes so nosilce zvoka izdali pri Vertical Form, Kitchen Motors, Morr Music, Tugboat Records, Fat Cat in Bubblecore - najbrž zaslužna predvsem previdnost vseh protagonistov, saj so imeli že kar nekaj hudih problemov z založbami. Še posebej izstopa ime Islandske alternative Thule Records, ki ima v lasti podzaložbo TMT Entertainment, ki je leta 1999 uradno izdala njihov prvenec. Ta založba je šla namreč tako daleč, da je zapis I'm 9 Today brez posvetovanja z bendom prepustila v oglaševalne namene velikanu Sonyju in seveda Mum ni namenila niti tolarja. Še hujši nesporazum pa je nastal ob izdaji remiksološke kompilacije preprostega imena Remixed, kjer so različni domači in tuji umetniki tipa Mu-ziq na novo “nastavili” nekatere kose muzike s prvenca Mum. Plošča je bila kvalitativno na zelo nizki ravni, poleg tega pa založba Thule Records spet ni hotela vzpostaviti dialoga s skupino, ki tega dejanja sploh ne odobrava. In tudi sam sem mnenja, da bi bilo bolje, če ne bi izšla, saj prej škodi konsistenci razvoja. A kaj hočemo, ko pa se večina zgodb v podzemlju ne zapečati s pogodbami, ampak na osnovi prijateljstva in zaupanja. In to se ne obnese vedno. Na srečo je izkušnja tudi poučna in novo zatočišče pri otoški multižanrski alternativi Fat Cat Records - domovanju prijateljev Sigur Ros - je vsekakor dobra naložba za prihodnost, ki jim omogoča proste roke pri ustvarjanju.

Mojstrovina Finally We Are No-One, ki jo je Fat Cat letos izdala poleg nosilnega singla Green Grass Of Tunnel (v risani podobi ga lahko vidite tudi na eMpTV-ju), je le potrdila njihovo zrelost in napredek, ki je bil v zadnjih nekaj letih več kot očiten. Zanimivo, da je sijajni novi album najprej izdala mala reykjaviška založba Bad Taste z besedili, zapetimi tudi v islandščini, ter ga naslovila Loksins Erum Vid Engin, saj trenutno med bendi razsaja gibanje, ki poskuša poskrbeti za ohranitev domačega jezika v glasbi. Kljub očitnemu kompromisu članov pa album razkriva precej več kot le površinske podatke. Mum so namreč končno postali bend tudi v klasičnem pomenu, saj so v enajstih zapisih posejane vse bolj do potankosti izklesane in začrtane zvočne zamisli ter strukture, vse več je božanskih in kozmičnih vokalnih prispevkov, ki so na sledi počasne opojnosti Cranes, pravljično začrtani komadi pa imajo večinoma enakomeren tempo in le redko zapadejo v nenadzorovane izbruhe čustev. Poleg tega je tokrat izraziteje izpostavljen tudi instrumentarij, ki se povsem naravno ujame v mreže elektronske manipulacije, melodij, ki skrbijo za kurjo polt, harmonij, ki te nežno božajo po glavi, in razsekanih ritmičnih okostij, ki se polomijo na vsakem koraku. In če celoto primerjam z mojstrovino premiernega srečanja Yesterday Was Dramatic - Today Is OK, lahko kratkomalo ugotovim, da ne samo, da so dozoreli, ampak se nova plošča še najbolj približa tistemu, čemur bi lahko rekli prava in izdelana pesem. Usmeritev k skladanju je več kot očitna. In najpomembneje: ohranili so oster rob in radikalen pristop, ki ga je narekoval že prvenec. A pred tremi leti so bile zvočne zamisli le malce preveč razmetane na vse strani in niso tako očitno stremele k minimalistični in atmosferični podobi tega brezčasnega islandskega kvarteta. Če so sami označili prvenec s tremi besedami, “jutro, sončno in kolesarjenje”, lahko dodam, da se mi ob novi plošči po glavi prej podi stavek: “Nekoliko pozneje v dnevu, ko je temneje in bolj strašljivo.” In zato, prosim, ne prižigajte luči, ampak jih raje ujemite tam, kjer najraje prebivajo - v žalostni sreči.

Danijel Mežan