Norah Jones

Umirjena glasba, vročekrven značaj

“Pridi z menoj in napisala ti bom pesem,” vabi Norah Jones v eni izmed pesmi. Mnogi smo se odzvali in še v istem trenutku nasedli njenim besedam in njenemu glasu. Mehko, elegantno, intimno, čutno, sentimentalno, romantično – vse poletje smo brali, poslušali in izgovarjali takšne hvalnice na račun prvenca Nore Jones. Čas je, da o njej izvemo še kaj več.

Kajpak ni dvoma, da je Norah nekaj posebnega. Lahko bi pela v zadušljivem alternativnem klubu ali pa v svežem večernem poletnem vetrcu na kakšni hotelski terasi. Kamorkoli bi jo postavili, povsod bi naredila vtis in dala vedeti, da tja tudi spada. Predalčkov za njeno glasbo tako pravzaprav ni. Blues? Ja. Jazz? Tudi. Country? Aha. Pop? Res je. Glasba, ki zaznamuje njen prvenec Come Away With Me, z žanrsko raznovrstnostjo vabi zahtevne poslušalce in tudi takšne, ki si sem ter tja radi odpočijejo od vibrirajočih sintetičnih zvočnih valovanj sodobne popularne glasbe. V tem se skriva njegova moč.

Drug adut se gotovo skriva v pevki sami. Norah namreč ni le talentirana, pač pa na srečo - ali pa nesrečo - tudi lepa. Pravzaprav je to eden tistih “hendikepov”, ki se jim mora dvaindvajsetletna glasbenica vedno znova postavljati po robu. Je že res, da ima lep glas, gotovo pa ni edina. Ali nemara ni več resnice v tem, da je podpisala pogodbo z založbo predvsem zaradi videza? Na takšna in drugačna vprašanja mora Norah odgovarjati vsak dan in se tako po nepotrebnem opravičevati za uspeh. Kako naporno je to, je dala vedeti novinarju Rolling Stona, ki jo je nekaj dni spremljal na promocijski turneji po Nizozemskem. Klanjati se vsem mogočim. Prijazno kimati z glavo in spoštovati navodila (ali bolje ukaze) založbe je zahtevna naloga, ki ji Jonesova zaradi mladosti in energičnega značaja za zdaj ni ravno kos.

Še najbolj jo razdraži tista standardna opazka, da je hčerka velikega glasbenika Ravija Shankarja. Res je njen oče, ampak, prosim vas, le kakšen glasbeni vpliv je lahko vršil nanjo, če jo je v prvih devetih letih videl devetkrat, potem pa celih deset let nič? “Ne govorim rada o njem, ker nima prav nič opraviti z mano ali z mojo glasbo,” je za Rolling Stone zatrdila Norah. Bolj je na njen glasbeni okus vplivala njena mama. Naj je šlo za Raya Charlesa, Judy Garland, Aretho Franklin, Willieja Nelsona ali pa Chopina in Pavarottija, Norah je poslušala in pela, spotoma pa si je nezavedno pripravljala ustvarjalno zalogo, ki jo je podrobneje začela spoznavati v glasbeni srednji šoli, kjer je pela in igrala klavir, žanrsko pa se je posvečala jazzu. Šolske nagrade, ki so ji priznavale primat tako pri skladanju kot petju, so padale kot za stavo – praktično v vsem je bila najboljša. Povsem naravno je bilo torej, da se bo vpisala na teksaško univerzo (odraščala je v Dallasu) in študirala jazzovski klavir.

Dve leti študentskih izkušenj sta bili dovolj, da se je po drugem letniku v času poletnih počitnic na prijateljevo priganjanje odpravila v New York, kar tako, da spozna sceno, da začuti tisto newyorško mešanico talenta, uspeha, žuranja in obvezne zavisti. Ni trajalo dolgo, da je tedaj dvajsetletna Norah začutila, da je prav to tisto, kar išče njen mladi in vročekrvni duh. Medtem ko je podnevi – kako tipično – delala kot natakarica, je zvečer igrala po barih in pela za kakih petdeset dolarjev na večer.

Na njen 21. rojstni dan jo je poiskal neki možakar, ki je imel dobre zveze z glasbeno industrijo in njen demo posnetek odnesel predsedniku jazzovske založbe Blue Notes Records. Pri Blue Notes so bili sprva nadvse skeptični. Nemara jih je zmotila njena mladost. Ali pa dejstvo, da je Norah bolj ali manj preigravala že znane jazzovske standarde in na zalogi ni imela veliko svojega materiala. “Leto dni je trajalo, preden sem podpisala pogodbo,” je za Rolling Stone povedala Norah. Pa tudi potem je bilo vse skupaj dokaj moreče in za medije nadvse kontroverzno. Norah si je namreč na začetku studijskega procesa za producenta izbrala Craiga Streeta. Album je bil že nared in tako Craig kot Norah sta bila zadovoljna z napravljenim, ko so potem pri Blue Note rekli, da je album zanič, “sucks”. Potem si je premislila tudi Norah in nenadoma se je tudi njej zdelo, da bi lahko iz prvenca iztisnila še kaj boljšega. Stil, ki ga je poskušal uveljaviti Street, “me je odpeljal daleč stran od zvoka, ki sem ga iskala sama,” je za Los Angeles Times povedala Norah. Pravi človek za njen “stil” je bil tako Arif Mardin, producent, odgovoren za uspehe takšnih klasičnih izvajalcev, kot sta na primer Dusty Springfield in Aretha Franklin. S tem se je za Noro začel nov proces, nova, še kako potrebna izkušnja in nov zvok, za katerega se je potem, ko je bil album že v drugo narejen, izkazalo, da ji je pisan na kožo. Pri založbi so bili zdaj zadovoljni. In to ne glede na to, da se je Norin stil v veliki meri oddaljil od tipičnega jazza, ki ga sicer podpirajo pri Blue Note. Toda medtem ko Norah sama priznava, da bo dejstvo, da je njen album izšel pri jazzovski založbi, zmedlo marsikaterega potencialnega poslušalca (in kupca), je predstavnik založbe Bruce Landavall prepričan, da Come Away With Me predstavlja dobrodošlo spremembo: “Če se bo jazz razvijal naprej, moramo biti pripravljeni na novosti. Zavedam se, da Norin album ni ravno jazzovski album, je pa jazzovsko oblikovan. Mislim, da je najboljše reči, da je Norah nad vsemi kategorijami. Mi pa poskušamo razbiti staro miselnost, češ da lahko jazzovski pevci izvajajo samo standarden jazz repertoar.”

Jonesova tega na albumu vsekakor ne izvaja. Njene nežne balade se prelivajo iz bluesa v country, iz countryja v mehko različico jazza, vse skupaj pa potem postane zahteven in kvaliteten pop, ki si ga dandanes ne upa ustvarjati skoraj nihče več. Še najboljša možna primerjava, ki bi jo lahko uporabili, je tista z Alicio Keys. Medtem ko je Keysova na področju tako imenovanega ritem in bluesa, ki vse bolj prisega na svojevrsten ritem in zapletene melodije (npr. Missy Elliot, Kelis, “samostojna” Beyoncé Knowles z Destiny's Child), izvedla pravo revolucijo ter v trdno usidran populistični žanr vnesla obilico samosvojega in samozavestnega soulovskega šarma ter prepričala najstniško populacijo, je Norah podobno presenetila na področju, ki ga prvenstveno spremljajo odrasli glasbeni sladokusci. Tako njene prve samostojne plošče Don't Know Why ne boste videli na MTV, vsako uro pa jo vrtijo na nekoliko bolj “odraslih” glasbenih kanalih VH1 in MTV 2.

Sam album se kljub vsem upravičenim hvalnicam ne ponaša s predstavitvijo vseh Norinih talentov. Na njem so se tako znašle kar tri (sicer odlične) priredbe, ki so kajpak zapete z neverjetno doživetostjo in prepričljivostjo. Se pač vidi, da je Norah odraščala z glasbo bleščečih imen, kot so Hank Williams (Cold Cold Heart), J. D. Loudermilk (Turn Me On) in Hoagy Carmichael (The Nearness Of You). Norini pesmi sta na albumu pravzaprav samo dve (odlična Come Away With Me in Nightingale), v vseh drugih pa se skrivata talenta Jesseja Harrisa in Leeja Alexandra, ki Noro tudi sicer spremljata na kitari in basovski kitari v njenem stalnem spremljevalnem bendu. Repertoar čudovitih balad seveda ne bi bil nič brez njenega čutnega in zrelega glasu ter očarljive karizme. V tem oziru Norah Jones gotovo pušča najmočnejši pečat, ki se zlepa ne bo zbrisal z glasbenega zemljevida. Glede na njeno mladost in nadarjenost se nam brez dvoma v prihodnosti obeta večji Norin “input”. In tokrat res iskreno upamo, da daleč stran od napornega mainstreama.

Marta Pirnar