Orso

Naredi sam estetika po rovtarsko

Da bodo Orso ostali na obrobju, je jasno že kar nekaj časa, saj se je za tako dejanje odločil kar multiinstrumentalist Phil Spirito sam. Pravzaprav glavni kreativni vodja razpuščeno delujočega projekta, ki je do danes na ta svet poslal že dve plošči, za kateri se je zdelo, kot da jih preigrava rovtarski pogrebniški ansambel iz vesolja. Pesmi o tovornjakarju na rodeu, pogrebih na morju, okajenem kašlju omotičnih gasilcev in o paranoidnih kmetovalcih zares ne morejo postati komercialna uspešnica. In to je na žalost dokazalo tudi koncertno srečanje pred nekaj meseci, ko je “savno” Kuda Franceta Prešerna napolnil le kakšen ducat poslušalcev; ti so bili priče intimni in kar se da subtilni izkušnji nove postave Orso, ki so se končno približali podobi skupine v tradicionalnem pomenu te besede. “Pokončni” basist Griffin Rodriguez in saksofonist Carlo Cennamo - člana pri nas že videnih Him - ter violinistka Julie Liu, žena Douga Scharina in pomožni člen večine projektov založbe Perishable Records, so namreč v živo prikazali tudi porodne krče nove, tretje velike plošče, ki razkriva izrazito minimalistično in osebno izpoved. O tem in še marsičem sva se nekaj ur pred pomladnim nastopom pogovarjala z nadvse prijaznim in duhovitim Philom Spiritom.

Kaj imaš raje - koncertiranje ali pisanje novih pesmi? Ali z Orso sploh redno nastopate?

Koncertirati poskušamo vsaj enkrat na leto po Ameriki in drugod po svetu. A je zelo težko. Publika v Ameriki namreč ni preveč naklonjena naši glasbi. V Evropi pa so ljudje prekrasni, zelo spoštljivi in posvečajo veliko pozornosti tudi sami glasbi. Mislim, da bi tako moralo biti povsod.

Kateri vplivi so pred leti omogočili nastanek Orso? Ko sem vas prvič slišal, sem zaznal duha Toma Waitsa in Willa Oldhama ter vaše samosvoje interpretacije bluesa, folka in apalaške tradicije.

Pravzaprav je bila sprva najbolj očitna povezava s Tomom Waitsom, Leonardom Cohenom in Nickom Drakom. A ko sem bil še majhen, me je oče velikokrat peljal tudi na festivale bluegrassa. To se je dogajalo, ko sem bil še dojenček, pa vse do tedaj, ko sem dopolnil 12. ali 13. leto. Takrat pa sem odkril rock'n'roll in zanimanje za bluegrass je močno upadlo. V osnovi so Orso nastali na ideji, da bi se spet povrnil v otroštvo, saj se danes moja glasba bržkone po svoje vrača nazaj h koreninam. Poleg tega pa se nikoli nisem priučil igranja na katerokoli glasbilo na tradicionalen način, temveč sem poskušal vedno ustvariti sebi lasten slog. Tudi instrumente namreč poskušam nastaviti in ozvočiti le tako, kot meni najbolj ustreza. Zveni sicer malce klišejsko, saj sem slišal Waitsa izgovoriti iste besede, a pesmi v resnici prihajajo na plan iz različnih uglasitev glasbil, ki si jih spontano izmišljam. In ko kdo drug začne igrati na moje glasbilo, lahko kaj hitro izusti: “Kakšna čudna nastavitev pa je to?” (smeh) In tako nastane večina komadov.

Na albumih uporabljate veliko čudnih, eksotičnih glasbil. Večinoma so glasbila, ki so komajda delujoča ali celo polomljena. Kje jih sploh najdete?

To so večinoma le smeti, ki nam spontano pridejo pod roke. Glasbil skorajda nikoli ne kupim, ampak preprosto pridejo do mene. Na prvih dveh ploščah sem recimo rekel Benu (op. Ben Massarella, šef Perishable Records in član večine njenih projektov), da ne sme uporabljati nobenega bobnarskega seta. Prepričal sem ga, da lahko udriha le po stvareh in nesnagi, ki ne zvenijo kot boben. Pred časom sem namreč pet let igral v rockovskem bendu Rex in nenehno norel. Bil sem naveličan, da bobni in razni pripomočki zvenijo vedno isto in isto. Briana (op. Brian Deck, član Red Red Meat) in Bena, ki sta bila glavna pomožna protagonista na prvih dveh albumih, pa tudi sebe, sem namreč vedno prepričeval, da moramo narediti nekaj iz nenavadnih stvari. Na primer iz lesa, kosov smeti, smetnjaka, veliko smo uporabljali tudi velikanski sod za olje in tako naprej. Ben tudi zelo rad igra s straniščno metlico in podobnimi stvarmi. S tem poskušamo ustvariti nekakšno zvočno pokrajino, ne pa klasično, linearno pesem.

Tim Rutili je nekoč izjavil, da imajo vsi projekti, pri katerih sodeluje v Perishable Records, podobno osnovno zamisel. Najprej vzame nekaj elementov, ki so v njegovi glavi in navadno niti nimajo nobene prave povezave med seboj, ter kasneje poišče podobnosti in stične točke med njimi. Kot da bi preprosto šel na nekakšno popotovanje. Mar poskušaš tudi ti z Orso narediti nekaj podobnega?

Da, ideja je zelo podobna, le da jaz tisto, kar nastane iz pesmi, imenujem lupina ali oklep. Na začetku za osnovo vzamem le lastno petje in igranje na kitaro, banjo ali kaj podobnega. Šele kasneje privabim k sodelovanju prijatelje, ki jih potrebujem in jih imam rad. Sodelujem le s takimi ljudmi, za katere vem, da lahko prispevajo h glasbi točno tisto, kar pesem tudi potrebuje. Ne dajem jim veliko usmeritev in nasvetov, saj vem, da stvari razumejo. Na prvih dveh ploščah sta bila Ben in Brian, kasneje sem pripeljal še Rutilija, ki je prispeval kitarsko trganje, Julie Liu pa je naredila nekaj kolažev z violino in violo. Danes se že zdi, da so Orso postali prava skupina, ki se počasi razvija. Postava, ki jo imam na tej turneji, je pravzaprav kvartet. Nekakšen nor godalni kvartet. Sedaj celo pišemo pesmi skupaj, v preteklosti pa sploh nisem mogel sestaviti pravovernega benda. In skupinsko skladanje pesmi in glasbe je zame, kot nešolanega glasbenika, povsem nova izkušnja. Glasbeniki, s katerimi trenutno igram, so precej boljši kot bom jaz sploh kdaj. S tem me nekako prisilijo, da tudi sam igram vedno bolje in bolje, vsak večer. In to je super, saj se potem lahko počutim skorajda kot profesionalni glasbenik. (smeh) To so pač glasbeniki, ki znajo brati glasbo in jo tudi študirajo.

Zakaj pa so Rex pred časom razpadli?

Že vse od najstniških dni smo igrali skupaj; vsi smo si zaželeli novih in različnih stvari. Curtis Harvey je hotel igrati počasno in mirno glasbo, Doug Scharin se je ogrel za dub, jaz pa sem hotel delati nekaj odbitega po svoje. Ni bil škodljiv razpad ali kaj podobnega, saj smo še vedno prijatelji in bomo v prihodnosti najbrž naredili še kaj skupaj. Zanimivo je tudi to, da smo se pred kratkim srečali v Čikagu, ko je prišel Curtis v goste s kolektivom Pullman. In pogovarjali smo se o sodelovanju, a bomo videli. Pravzaprav sem nekoliko skeptičen.

Kako pa si se spečal s Perishable Records? Zaradi prijateljevanja z Dougom ali zaradi začetne ideje, da bo založba izdajala izključno projekte, ki so vezani na Rex in Red Red Meat? Najbrž se je vse začelo z enigmatičnim projektom Loftus.

Perishable je pač začela obratovati, ker so Red Red Meat hoteli izdati prvo ploščo. A to je bilo že pred leti in delovanje Perishable se je za nekaj časa ustavilo. In ko smo začeli spontani projekt Loftus, nam je neka velika založba dala denar, da ga uresničimo. Ko pa so slišali skladbe, niso bili prav nič navdušeni. In zato smo posnetke odkupili nazaj, ponovno zagnali Perishable in končno izdali ploščo. In potem so prišli še Orso, Him so dokončali eno od svojih plošč, sledil je še projekt Drumhead. To so prve stvaritve, ki so izšle pri založbi. A vse se je pravzaprav začelo, ko so se Rex in Red Red Meat pred leti srečali na neverjetni in nepozabni turneji. Na tej turneji so bili z nami še The Grifters. Prav takrat smo postali veliki prijatelji in ob koncu turneje smo na odru igrali že kar vsi skupaj ter v živo prirejali komade eden drugega. Poleg projekta Loftus lahko med začetke prištejem še to, da je Brian Deck produciral tudi nekaj nosilcev zvoka Rex. Danes pa vsi živimo v Čikagu.

Igral si že v bendih, kot so Loftus, Out In Worship, Rex, Him in še mnogi drugi. Ali to počneš zaradi tega, ker nočeš biti omejen na žanrski predal in ker hočeš raziskovati različne zvočne svetove in zamisli?

Sem pač človek, ki si bo vzel čas in igral kjerkoli. Orso pa je vendarle moj glavni projekt in večinoma čas namenim le njemu, saj delam tudi v redni službi. Danes pač nimam časa za veliko število sodelovanj, poleg tega so ljudje že pozabili, da sem v osnovi basist, saj delam v Orso toliko različnih stvari. A v zadnjih letih nisem ustvarjal kaj dosti drugega. Čikago je znan po tem, da vsak nastopa z vsakim in glasbeniki iz različnih scen pomagajo drug drugemu.

Ali misliš, da kolektivna akcija prinese najboljše rezultate? Prav Perishable ni založba v tradicionalnem pomenu besede, ampak predvsem združba prijateljev in soborcev, ki pomagajo eden drugemu raziskovati in preučevati ustvarjalne impulze.

To je vsekakor pozitivno, saj se v mnogih velemestih po Ameriki to večinoma ne dogaja v taki meri. Na primer v New Yorku ali Los Angelesu. V Čikagu bo pa jazzist igral z alternativnim rockerjem, drugič s klasičnim skladateljem in tako naprej. Vsi si pomagajo med seboj. In če potrebuješ kos opreme ali kakšnega sodelavca, denimo čelista, ga dobiš brez težav. S tem postaja scena močnejša, trdnejša in producira vse več dobrih plošč. In ko se pogovarjaš z glasbenikom iz Čikaga, ne bo govoril le o sebi, ampak tudi o prijateljih in mestu. Ko mi hodimo po svetu, nenehno govorimo o prijateljih iz Čikaga, ker hočemo, da so uspešni. V tem je vsa stvar. Tu ni tekmovalnosti.

Kako pa vidiš lasten glasbeni razvoj?

Ko sem bil še v Rex, sem nase gledal kot na stranskega pomagača. Bil sem pač basist in basistova vloga je, da je v ozadju. Basist je pač tisti, ki skupaj zlepi kitaro in bobne. To je zelo pomembna naloga, a nisi v ospredju. Basa pač ne bi smel slišati vedno, moral bi poslušati vokale, kitare in bobne. To pa pomeni biti čim manj egoističen. In ko sem začel projekt Orso, sem mislil, da ne pišem preveč dobrih pesmi. Potreboval sem precej moči, da sem naredil prvo ploščo. Večino pesmi sem namreč v studiu naredil iz nič. Ko pa je nastopil čas za drugo ploščo, sem pisal boljše pesmi, saj sem imel dobrega partnerja za pisanje v prijateljici Gillian. In ob novi plošči, ki jo bomo kmalu izdali, sem kot pisec zares napredoval. Lahko bi celo rekel, da sem postal že pravi pisec pesmi. A razvoj od basista do danes je bilo dolgo popotovanje.

So besedila plod čiste fikcije ali resničnih doživetij in čustev?

Nobena pesem na žalost ni fikcija. So zelo skrivnostne, a vse govorijo zgodbo zase. Ure in ure bi lahko razlagal vsako pesem in zgodbo posebej, a ne maram o tem govoriti preveč odkrito in očitno.

Ali rad pustiš dovolj prostora, da poslušalec pristavi lastne spomine, ali imaš preprosto rad fizičnost in vizualnost besed?

Najbrž malo obojega. Zdi se mi namreč odurno poslušati pop muziko, ki je prelahka in ti pravzaprav razkriva lasten pomen. Nočem vedeti, kaj pomeni besedilo in kaj je njegov namen. Hočem ga čutiti. Mislim, da moraš interpretirati besedila po svoje. Ko na primer pišem pesem in imam v glavi “ljubim te” ali “sovražim te”, se mi velikokrat to zazdi neumno in moram besede spremeniti po svoje. Včasih pišem ali pojem kaj, kar se zdi na začetku smešno, a se kasneje morda razvije v kaj nadvse resnega, ko je komad naposled tudi končan.

Danijel Mežan