Poletna glasbena druženja

Kje sta Svetovni orkester in Svetovni zbor danes?

To poletje je Svetovni zbor mladih deloval v Združenih državah Amerike, Svetovni orkester Glasbene mladine pa v Indoneziji in na Tajvanu. Kakšne so izkušnje v orkestru po triintridesetih letih in kakšne v zboru, ki je oblikovan po orkestrovem vzorcu, po štirinajstih letih delovanja? O vtisih sem se pogovarjala s slovenskimi udeleženkami, s pevkama Rebeko Hren in Nadjo Platner ter s kontrabasistko Matejo Murn.

Svetovni zbor mladih sta tokrat organizirala Univerza Indianapolis in Oddelek za kulturo (Arts and Performances) mesta Chicaga na čelu z gospodom Michaelom Andersonom. Čeprav so Kanadčani tik pred zdajci odpovedali sodelovanje, je ameriškim organizatorjem, ki so vskočili, kar dobro uspelo pripraviti vse potrebno za vaje in koncertno turnejo. Zelo pa je šepala promocija. Zbor je imel kar devet koncertov, od tega štiri v Chicagu, a obisk je bil večinoma slab. Celo v Velikem parku, kjer je potekal chicaški festival z uglednim programom, je imel zborov koncert izredno malo publike. Ko so se Rebekini sorodniki v cerkvi, kjer je bil napovedan eden od koncertov, pozanimali o uri začetka, zanj tam sploh niso vedeli. Plakati na A4 formatu so bili brez barv, da jih še opazil nisi, programske knjižice, ki je obstajala vsako leto, tokrat niso natisnili. Zato pa sta bila oba koncerta v Minneapolisu, kjer je potekal Mednarodni zborovodski simpozij, zelo dobro obiskana. Tam so pokazali največ zanimanja za pisano skupino mladih pevcev Svetovnega zbora mladih, ki so sodelovali celo v delavnici Bobbyja McFerrina.

Večina zborovih koncertov je bila v cerkvah, ker je bil program po vsebini in glede akustike v glavnini temu primerno sestavljen. Dirigent, tudi pri nas znani Tonu Kaljuste, se je odločil za precej zahteven spored ruskih, finskih, nemških in še nekaterih drugih skladb, seveda pa so člani zbora note dobili na domove že dovolj pred odhodom, da so se lahko pripravili.

To je ustaljena praksa pri obeh projektih, vendar se je letos pri Svetovnem orkestru Glasbene mladine zataknilo, saj je podobno kot pri zboru tudi tu glavni organizator (v Koreji) zelo pozno odpovedal sodelovanje in je organizacijo z velikimi napori prevzela čisto nova Glasbena mladina Indonezije. Na sedežu orkestra v Berlinu so zato spremenili tudi program (o tem malo pozneje), in tako so mladi glasbeniki note dobili tik pred odhodom, naša kontrabasistka Mateja Murn komaj dva dni pred potovanjem.

Medtem ko je imel orkester pred prvim koncertom dva tedna vaj, je zbor vadil le deset dni, a to je pri obeh običajno. Sprememba je bila predvsem v tem, da sta imela tokrat prvič oba korpusa samo po enega dirigenta. Doslej sta bila namreč vselej po dva, ki sta si tudi delila spored. Rebeka, ki je v zboru sodelovala že lani, je mnenja, da je bilo letos bolje, ker je bil spored krajši in enovitejši, zato pa je bil po glasbeni plati zahtevnejši. Veliko je bilo večzborja, v katerem se zbor deli na najmanjše dele in je vsak posameznik polno odgovoren za petje. V primerjavi s prejšnjimi leti je bilo letos v obeh skupinah manj članov, zbor je sestavljalo osemdeset pevcev (običajno jih je med devetdeset in sto), medtem ko je bilo v orkestru komaj devetinšestdeset glasbenikov (doslej jih je bilo vedno vsaj sto), kar je vsekakor premalo za pravi zvok Brucknerjeve in Sibeliusove simfonije. Prav program pa je bil v letošnjem projektu Svetovnega orkestra GM najbolj vprašljiv. Vodstvo orkestra v Berlinu je prvotno načrtovalo izvedbo Mahlerja in organizatorji koncerta v Jakarti so prosili, naj izberejo kaj primernejšega za njihovo občinstvo, ki ni vajeno zahodne klasične glasbe. Zakaj so potem mlademu orkestru v zoženi sestavi naložili študij dveh še daljših in nič manj težavnih simfonij Brucknerja in Sibeliusa za samo dve javni izvedbi in pred bolj ali manj nepoznavalskim občinstvom, je pravzaprav absurd. Orkester je namreč nastopil samo v Jakarti in v Tajpeju. Indonezijska Glasbena mladina se je kljub temu, da je pripravila celotno delovno fazo orkestra, odločila, da na koncertu v Jakarti orkester izvede samo Brucknerja, v prvem delu pa indonezijsko narodno pesem v priredbi njihovega priznanega pianista in dirigenta Yazeeda Djamina. Tajvan ima v zahodni klasični glasbi nekoliko bolj osveščeno publiko, zato je orkester tam odigral obe simfoniji. Indonezijski in tajvanski organizatorji so se za izvedbo projekta morali močno potruditi, pa tudi vse Glasbene mladine, ki so glasbenike poslale tja, so krepko prispevale za drage potnine. Se pri obeh projektih, pri Svetovnem zboru mladih in pri Svetovnem orkestru, kažeta stagnacija in pomanjkanje svežih zamisli, jasnega koncepta? Glede na to, da oba sodita med najpomembnejše akcije Mednarodne zveze Glasbene mladine, njuno poslanstvo ni le v visoki izvajalski kvaliteti, ampak tudi v izobraževanju. Logično bi bilo, da izmed svetovno znanih del izbereta zanimive skladbe za publiko, za katero bosta nastopala. Saj je vendar napisane toliko dobre glasbe, kot pravi Mateja. Člani orkestra so bili v začetku kar malo skeptični, kako bo z mladim, komaj tridesetletnim dirigentom Danielom Inbalom študirati ta dolgi program, pri tem da za priprave doma niso imeli možnosti, a je na koncu kar dobro uspelo.

K sreči so na obeh straneh organizatorji le poskrbeli tudi za izobraževalno plat. Člani orkestra so v Jakarti nastopali po šolah, kjer so predstavljali posamezne dele orkestra in instrumente, seveda s prevajalcem, ker Indonezijci večinoma ne znajo angleško. Menda so največji uspeh dosegli pozavnisti, sami visoki svetlolasi fantje, ki so tako navdušili - predvsem z videzom - mlade Indonezijke, da jih niso spustile z odra. Svetovni zbor pa je zelo uspešno sodeloval na Mednarodnem zborovodskem simpoziju in s tem upravičil svojo izobraževalno vlogo, pa tudi pomembno prispeval k promociji projekta v strokovnih krogih.

Ko se mladi pevci in orkestraši vračajo domov, se že pogovarjajo o zimskem delu obeh projektov. Seveda premlevajo uspešnost projekta in svojo vlogo v njem, ob tem pa se veselijo tudi novih prijateljstev, ki se vedno spletejo v teh poletnih delovnih druženjih. Oba glavna organizatorja, vodstvo Svetovnega orkestra Glasbene mladine v Berlinu in vodstvo Svetovnega zbora mladih v Mednarodnem centru za zborovsko glasbo v Namuru, konec decembra z lastnimi sredstvi pripravita zimske vaje s krajšo koncertno turnejo. Medtem ko se orkester vsakega decembra v Berlinu sestane v polni sestavi, organizatorji v Namuru pozimi v Belgijo povabijo samo “izbrane” pevce, in to ne le iz zadnjega sestava, ampak tudi iz prejšnjih. Kriteriji za povabila niso javni in tudi niso jasni, zato ta del projekta meče slabo luč na način organiziranja zbora in med člani ustvarja neprijetno ozračje. Zanimivo je tudi, da naši pevci opažajo dokaj različno kvaliteto povabljenih pevcev, najde se celo kakšen član, ki ne bere not, pri tem pa organizatorji poudarjajo avdicije z najmočnejšo selekcijo. V orkestru, kjer je tudi ozračje prijetno, igrajo v glavnem zelo dobri glasbeniki in večjih razlik ni čutiti. Poleg tega so naše glasbenice ugotavljale, da je v zboru kar precej članov, ki ne govorijo angleško in je z njimi težko komunicirati, medtem ko v orkestru tega ne opažajo, čeprav v oba ansambla prihajajo mladih iz več kot tridesetih držav z vseh koncev sveta. Zanimivo bi bilo ugotoviti, zakaj je tako.

Sama organizacija gostiteljev je bila na obeh straneh oble zelo dobra. Nevarnosti na takih dolgih potovanjih predstavljajo dodatne napore organizatorjem in izvajalcem. Lani so zboristi v Venezueli okusili okužbo z amebo in nekateri člani so se sredi dela vrnili domov, tudi eden naših pevcev je moral po pomoč v bolnišnico. V Aziji so bili do orkestra to poletje zelo pozorni, v vseh hotelih je bila stalno na voljo ustekleničena voda, gostoljubje in postrežba sta bila več kot pohvalna. Glasbeni mladini Indonezije in Tajvana sta res napeli vse moči, da bi delo orkestra in oba koncerta kar najbolje uspeli. Obe vodijo entuziasti, ki si prizadevajo dvigniti kulturno raven v deželi in mladim nuditi pestrejše možnosti glasbenega izobraževanja. Obe Glasbeni mladini sta že uspešno oblikovali lastna mladinska orkestra, tajvanski dosega uspehe celo v tujini in je leta 2001 v Italiji prejel nagrado Mario Tiberini. Upajmo le, da bo gostovanje Svetovnega orkestra Glasbene mladine pripomoglo k uveljavitvi njunih prizadevanj.

Kaja Šivic