Saga o pianistih (30. del)

Mitsuko Uchida

Dva velika M – Martho Argerich in Mitsuko Uchida – velikokrat povezujejo zaradi fizične podobnosti, pravzaprav azijskega videza Argericheve; a nobena ne more zatajiti individualnosti. Kritik v The Guardian je o “originalni” Azijki zapisal: “Uchida je domiselna umetnica, ki globoko razmišlja o vsem, kar igra, toda v nastope vloži spontanost in svežo zakladnico domišljije.”

Mitsuko Uchida se je rodila 20. decembra 1948 v Tokiu. Pravzaprav na začetku njene življenjske poti ni prav nič kazalo, da bo kdaj postala pianistka, danes znana po interpretacijah, ki jih odlikujeta intelektualna natančnost in čustvena toplina. Starši so od hčerke pričakovali, da bo nekega dne gospodinja primernemu možu, za to so ji želeli omogočiti solidno izobrazbo, h kateri je spadalo tudi učenje klavirja. Toda, kakor je mala Mitsuko zrasla v veliko žensko, ki po velikosti kar izstopa od “običajnih” Azijcev, tako so ji tudi okoliščine odraščanja omogočile, da si je v nasprotju z japonsko tradicijo – namesto da bi si našla moža – ustvarila bleščečo kariero koncertne pianistke z mednarodnim slovesom. Ko je bila stara osem let, je namreč prvič slišala Schubertovo glasbo; njegov drugi Impromptu iz op. 90 se ji je globoko usidral v srce, Schubert pa je postal in ostal njena velika ljubezen zlasti potem, ko je kot petnajstletnica slišala igrati Wilhelma Kempffa. Takrat je imela srečo, da je s starši živela na Dunaju, kjer je bil njen oče diplomat. Njena pot navzgor se je začela ob pomoči profesorja Richarda Hauserja, ki jo je učil na dunajski Akademiji za glasbo ter (menda) profesorjev Stefana Askenazeja in Wilhelma Kempffa, predvsem pa sta ji na poti k ciljem pomagala lastna vztrajnost in iskanje poti do pravega tona (Hauser je bil tipičen predstavnik nemške šole, ki uči uporabo mišic v prstih; težnostne igre se je naučila potem, ko se je pet let ukvarjala z Aleksandrovo tehniko, s sistemom, ki omogoča pravilno, sproščeno držo telesa in prožnost telesa ob igranju glasbila).

Z Dunaja v London – z Mozartom

Mitsuko Uchida nima za sabo pomembnih zmag na mednarodnih tekmovanjih; morda ji je na pot k bleščeči karieri pomagalo, ko se je leta 1972 preselila v London – v mesto možnosti in izzivov, s katerimi si mladi glasbeniki pomagajo ustvariti kariero, v njem pa se pianistka tudi dobro počuti: “To je prava mednarodna metropola, je eno izmed redkih čudovitih velemest na svetu; sama sem otrok mesta, toda hkrati ima London prednost, da je v resnici zbirka vasi, in tako lahko najdeš miren kotiček, kjer se sprostiš. V Londonu so ljudje že po tradiciji strpni, zato živim tu, ne kje drugje.”

V Londonu se je Mitsuko Uchida najprej predstavila s ciklom koncertov, na katerih je igrala vse Mozartove sonate. Mozartova glasba tudi sicer zelo zapolnjuje njen delovni urnik: z igranjem klavirskih koncertov, ki jim obenem tudi dirigira, ali priredb klavirskih koncertov, ki jih je Mozart napisal za klavirski kvintet; za stalno založbo Philips je posnela vse njegove klavirske sonate in koncerte – v Philipsovi “Ediciji Mozart” ob dvestoletnici njegove smrti; Mozarta igra na raznih festivalih: z violinistom Markom Steinbergom je celo oblikovala cikel koncertov v Wigmore Hall v Londonu, kjer sta v sezoni 2001/2002 predstavila vse violinske sonate. Poznavanje Mozartovega življenja in njegovih del je uporabila celo pri oblikovanju televizijskih oddaj.

Mitsuko Uchida priznava, da nima časa slediti najnovejšim glasbenim teorijam, saj bi morala vse dneve posvetiti samo branju, namesto da bi se posvetila poklicu – igranju klavirja. Toda prav novi prevod Mozartovih pisem Roberta Spaethlinga – izšel je jeseni 2000 pri založbi Faber and Faber – ji je, kot je sama izjavila, dramatično spremenil življenje, saj so ji pisma odprla nova obzorja v razumevanju Mozartove glasbe:

“Njegova pisma ti dajo toliko misliti, ker je bil zelo živahen lingvist. Tako kot je pisal glasbo, je pisal tudi pisma in uporabljal besede. Hitro se je naveličal in se pomaknil k naslednji stvari. Vse to je del razumevanja. Nekatera pisma so resna, druga le izmenjava informacij. Toda druga pisma so od začetka do konca čista igra. Dajo ti vpogled v njegovo življenje in glasbo, kako so nastala dela in kako so se umestila v njegovo življenje. Izjemna so pisma, ki jih je napisal tisto noč, ko mu je umrla mati. Leopoldu je lagal, in četudi je poleg njega že ležalo materino truplo, je očetu pisal, da je zgolj bolna; tako je preprečil šok ter ga pripravil na dejstvo.”

Za slovenske bralce je izbor Mozartovih pisem napravil Peter Weiss in jih leta 1991, ob dvestoletnici Mozartove smrti, prevedel in izdal pri založbi Mladinska knjiga. Tudi v slovenskem prevodu se lahko pogostimo ob Mozartovi “žmohtnosti” besed, ki jih Mitsuko Uchida komentira takole: “Mozartova pisma odlikuje element zabave, duhovitosti, inteligence. Nemci niso vedno hoteli, da bi njihovega velikega kulturnega junaka prepoznavali zaradi rim, ki jih je delal na kletvice, ali zaradi njegove obsedenosti z obscenostmi. Bilo je, kot da bi se sramovali, da je njihov genij lahko počel tudi takšne stvari.”

V družbi velikih

Na vprašanje, katere glasbenike najbolj občuduje, Mitsuko Uchida kratko odgovori: “Bacha, Mozarta, Beethovna in Schuberta.” Zanimiva so tudi razmišljanja o njenih najljubših skladateljih, v katerih spoznavamo njen odnos do (glasbenega) življenja in ljudi v njem ter njeno glasbeno estetiko:

• Še o Mozartu:

“Mislim, da ima vsakdo poseben odnos do Mozarta zaradi njega samega ter njegove glasbe, ki je zelo osebna in izraža najbolj temeljna človeška čustva: ljubezen, trpljenje, neumnost in, najpomembnejše, odpuščanje. Moj odnos do njega se je z leti spreminjal. Skupaj s staranjem se začneš bolj zavedati sreče v Mozartu, in starejši ko si, lažje doživljaš veselje.”

• O Mozartu in Beethovnu:

“Pri Beethovnu obstaja borba med solistom in orkestrom, konfrontacija. Toda pri Mozartu sta orkester in solist bolj povezana, razvnemata drug drugega, njun odnos ima več konverzacije. Tako je kot pri človeškem odnosu, toda brez nasprotovanj, zato mora imeti solist zelo dober odnos z dirigentom. Zelo rada delam s (Sirom) Colinom (Davisom), čudovit je: nekaj mu podaš - in on to ujame ter ti takoj vrže nazaj!”

“Recitali so fantastični, ker imam ves večer samo zase! Veliko težje je s koncertom, saj so tu povsem drugačne dimenzije danih možnosti. Več je možnosti, da se zmotiš, ker imaš svoje zamisli, a tu je tudi dirigent, ki mora voditi vse druge nastopajoče. Prej se zgodi, da zgrešiš v koncertu, predvsem Mozartovem. Pri Beethovnu, na primer, lahko preigram delo, ne da bi se menila za orkester. Pri Mozartu pa to niti slučajno ni možno – orkester in jaz se moramo skupaj držati za roko, skupaj moramo teči in šepetati drug drugemu.”

• Ter o Chopinu:

“V Mozartovi glasbi najdemo dva odločilna elementa: prvi je neprekosljiv občutek za ravnotežje in drugi je njegov način transformiranja banalnega, človeškega, vsakodnevnega čustva v nekaj povsem sublimnega. Po drugi strani se Beethoven dvigne proti nedosegljivim višinam – in ta neznanska moč je prisotna v vsej njegovi glasbi. Chopina pa zaznamuje zelo značilen pianizem, ki je povsem njegov, zame je to najlepši pianizem.”

“Vsi govorijo o tem, kako pianistično je Chopinovo pisanje; a jaz mislim, da je vokalno. Je polno dolgih, brezmejnih pevskih linij. To lahko opazimo tudi v notaciji. Zelo zanimiva karakteristika rokopisa so njegovi dolgi loki – včasih najdemo po cele strani dolgih lokov nad glasbeno linijo.”

“Chopin je presneto zapleten in eden od najbolj preciznih, vestnih skladateljev, kar jih poznam. Vsaka nota ima svoj pomen, in zame to določa skladateljevo veličino.”

• O nastopanju:

“Uspešen nastop je takrat, kadar glasba živi, ne takrat, kadar ljudje v občinstvu kričijo in vzklikajo, kot da bi ravno videli velik spektakel. Kadar glasba živi in obstaja, ko jo začuti kar največ ljudi, ki sedijo med publiko, takrat je nastop uspešen.”

“Hočem le, da bodo ljudje razumeli lepoto Mozarta; briga me, če bodo pozabili, da sem jaz igrala glasbo, glavno je, da jo začutijo!”

Vsi našteti skladatelji pa niso edini na programih koncertov ter posnetkov pianistke Mitsuko Uchida. Na Philipsovih posnetkih so po večkrat zastopani Debussy, Schubert, Beethoven in Mozart; za posnetke vseh Mozartovih klavirskih koncertov je leta 1991 dobila nagrado grammy, leto pred tem pa prav takšno nagrado za Debussyjeve etude. Velika prelomnica je bil tudi posnetek Schönbergovega klavirskega koncerta s Clevelandskim orkestrom in z dirigentom Pierrom Boulezom, nagrajen z nagrado Grammophon. Poleg Schönberga najdemo v njenih koncertnih programih tudi Berga, Messiaena, Ravela, Weberna, Bartoka in Birtwistla (Schönberg, Webern in Berg so tudi na najnovejšem posnetku). Pestro družbo skladateljev Uchida dopolnjuje s pestro izbiro sodelavcev – dirigenti Mehta (münchenski filharmoniki), Sanderling (Philharmonia), Slatkin (newyorški filharmoniki), Boulez (Chicago Symphony) in Salonen (filharmonija v Los Angelesu), violončelist Yo Yo Ma, violinist Mark Steinberg in flavtistka Maria Piccinini ter slavna nemška igralka Barbara Sukowa; s pianistom Richardom Goodom pa sta umetniška direktorja glasbene šole in festivala Marlboro v Vermontu v ZDA, enega izmed najstarejših in najbolj znanih mednarodnih festivalov za komorno igro.

Najbogatejše misli zrastejo iz tišine

Mitsuko Uchida ne nastopa v klasičnih koncertnih oblekah – prej jo obdajajo mehke tkanine, ki so krojene tako, da je ne ovirajo pri igri (nastopa tudi v hlačah), slog pa spominja na kombinacijo japonskega kimona in evropske obleke. Nikdar ne nastopi naličena – naravnega videza stopi tudi pred fotografske kamere. “Pomemben je edinole zvok,” pravi. Morda prav zato na odru kar nekoliko pohiti proti klavirju in začne igrati takoj potem, ko si s hitrimi gibi prilagodi višino stola. Njen moto je: “Vsaka skladba ima povsem drugačno življenje.” In ko poslušaš njene interpretacije, zares dobiš občutek, kot da vsak zvok posebej, usklajen s sporočilom skladbe, ki jo igra, pošilja naravnost k tebi. Občutek je zares podoben tistemu, kakor ga je opisala Mitsuko Uchida, kadar se umakne v zatišje cerkve: čuti, kako so molitve ljudi, ki tja prihajajo že leta in leta, za vedno ostale prilepljene na zidovih.

Mitsuko Uchida se rada umakne v zatišje doma – včasih tudi po več mesecev ne igra v javnosti, da si lahko ponovno nabere energij: posluša svoje idole (Wilhelma Furtwänglerja, Josepha Szigetija, godalni kvartet Busch, Mozartove posnetke Fritza Buscha iz opere v Glyndebournu, posebej pa ceni pianista Alfreda Cortota in sopranistko Mario Callas), študira nove skladbe, bere ... Četudi se pritožuje nad pomanjkanjem časa za branje teorij, se je vendarle precej posvetila študiju teoretika in pianista Heinricha Schenkerja, ki je znan po revolucionarni metodi glasbene analize. Pianistka še posebej ceni možnost preučevanja izvirnih rokopisov. To je dokazala, ko je British Library spomladi najavila možnost, da zaradi pomanjkanja denarja zgubijo unikatno zbirko glasbenih rokopisov, ki vsebuje note od Beethovnove devete do Mendelssohnove prve simfonije. Da se to ne bi zgodilo, je Mitsuko Uchida z javnim pozivom pomagala zbrati manjkajočih 220.000 funtov: “Nič ne more nadomestiti čarobnosti, ki jo doživimo, ko vidimo in delamo iz originalne partiture, ko na vsaki strani posebej sledimo skladateljevim mislim in popravkom.”

Damjana Zupan

Viri:

- internet:

http://www.deccaclassics.com/artists/uchida/#

http://www.vanwalsum.co.uk/amd/amdmu.htm

http://www.lso.co.uk/newsfeatures/uchida.html (Catherine Pate v intervjuju z M. Uchida)

http://news.bbc.co.uk/hi/english/entertainment/arts/newsid_1873000/1873343.stm http://www.jhu.edu/~newslett/03-05-98/Arts/5.html (Uchida speaks at Peabody; Cohen, J.: Peabody Notes)

http://www.geometry.net/pianists/uchida_mitsuko.html

http://www.soum.co.jp/mito/music/uchida01.html

http://member.nifty.ne.jp/A_Hirose/person.htm

- revije:

BBC Music Magazine, oktober 1999, str. 47 (My Chopin)

BBC Music Magazine, april 2001, str. 30–32 (Fiona Maddocks: Intimate letters)

- zgubljeno v etru, a ohranjeno med osebnimi zapiski:

Radijski intervju po Classic FM Radio, 18. marec 1997, oddaja iz cikla Masters of their Arts: S. Simons in conversation with Mitsuko Uchida.