Seul drum festival

Pritrkavanja

O tem, da so tolkala prvo glasbilo, ki so ga (ne)vede začeli uporabljati naši daljni predniki, ni dvoma. Dediščino udarjanja po različnih predmetih v takšnem ali drugačnem ritmu nosi v sebi vsak od nas in malokdo ostane mrtvo hladen, ko sliši udarjanje tolkal. Afriški plesi, brazilska samba, kitajska opera in nenazadnje evropska glasbena zgodovina so neločljivo povezani s takšnimi ali drugačnimi tolkali.

Običajno jim večina reče “bobni”, vendar je treba vedeti, da so bobni le del palete tolkal, so pa, resnici na ljubo, najbolj reprezentativni.

Zbrati čim bolj zanimivo in raznovrstno skupino glasbenikov tolkalcev je bil tudi namen že petnajstega Seul drum festivala. To je kulturno umetniški festival s široko paleto tolkalnega glasbenega izražanja, na katerem se srečujeta vzhod in zahod. Vsakoletna mednarodna prireditev poteka pod okriljem mesta Seul, organizira pa ga Sejong center za igrane umetnosti. Festival, ki ima podporo mednarodnega združenja tolkalcev (PAS), je zasnovan kot arena različnosti in harmonije ter oznanja kulturno identiteto, zgodovino in odprtost mesta Seul. Je nenavaden, a pomemben festival, na katerem pokažejo znanje in različnost tolkalne skupine z vsega sveta.

Letošnji naslov festivala je bil Beat it! Enjoy it! Feel it! Potekal je med 26. majem in 5. junijem. Predstavilo se je 15 korejskih (domačih) skupin ter 20 tolkalnih skupin od drugod, med drugimi Južnoafričani, Američani, Senegalci, Brazilci in Kitajci ter nenazadnje seveda skupina SlovenskiTolkalniProjekt. To je bilo prvo gostovanje slovenske skupine na tem festivalu.

Skupino SToP smo tokrat sestavljali: Davor Plamberger, Barbara Kresnik, Franci Krevh, Dejan Tamše, Tomaž Lojen in Damir Korošec. Prezaposlenega Matevža Bajdeta je zamenjal Sebastien Boisgard, med drugim tudi odličen kamerman in fotograf, kakor pričajo posnetki.

Seul je mesto, ki ima že zaradi 10 milijonov prebivalcev posebno ozračje. Poudariti moram, da kljub pričetku Svetovnega nogometnega prvenstva v samem Seulu ni bilo čutiti pretirane evforije. Vsaj takšne ne, kot smo jo doživeli v Sloveniji. Le njihove televizijske hiše so največ časa namenile žogobrcu. Prireditelji so se izkazali z brezhibno organizacijo, ki je bila dobra osnova za množico koncertov festivala, in že na prvem večernem sestanku smo dobili natančen razpored koncertov in logistike ter druge (pre)potrebne informacije. Otvoritev je potekala na glavnem odru, ki je sprejel kar okoli 180 tolkalcev z vsega sveta. Odlična tehnična oprema, skupna skladba, ki je bila napisana prav za to priložnost in je izhajala iz korejske tradicionalne pesmi, ter pozitivna energija so naredile otvoritev res veličastno in nepozabno. V naslednjih dneh smo na uličnih koncertih (če lahko rečemo ulični, saj so bili v parkih) predstavili edino slovensko tolkalno dediščino in hkrati posebnost: pritrkavanje (potrkavanje, nabijanje, trijančenje – odvisno od kraja; op. a.). Zvonove smo skupaj s stojalom (konstrukcijski dosežek gospoda Viktorja Kresnika) pripeljali s sabo iz Slovenije. No, da ne bo pomote, ti zvonovi so pomanjšane izvedbe cerkvenih zvonov, ki jih pritrkovalci zaradi tega ali onega razloga uporabljajo namesto pravih velikih in težkih cerkvenih zvonov. Skladbe za to ljudsko glasbeno umetnost nam je pripravil priznani slovenski etnomuzikolog Julijan Strajnar, in sicer v dveh delih. V prvem delu ljudske melodije (petica, sedmica, potresavka ...), v drugem delu pa nekaj avtorskih skladb, ki temeljijo na pravilih ljudskega pritrkavanja (sprehod, slovesna ...). Vmes smo odigrali še Eine kleine Tisch Musik skladatelja Manfreda Menkeja (glej fotografijo), namesto vzklika “malca” pa smo na začetku skladbe zaklicali “kim chi”, ki je korejska (hudo) pekoča priloga vsem jedem. Korejska hrana je poglavje zase. Močno je pekoča, sestavljena iz veliko zelenjave in tudi kakšnega koščka pasjega mesa ... Po štirih dneh smo preklopili nazaj na “zahodno” hrano.

Prvo in pravzaprav edino razočaranje smo doživeli četrti dan, ko nam je zaradi dežja odpadel prvi koncert na glavnem odru, postavljenem v parku pred Sejong Art Centrom – brez strehe. Čeprav tolkala niso bila naša, nam srce ni dalo, da bi postavili petoktavno marimbo (concert grand marimba YM6000) na dež. Smo pa uživali ob koncertu drugih skupin, katerih tolkala niso bila občutljiva na vremenske neprilike: skupine tolkalcev na jeklene uglašene sode (steel drums) iz ZDA, tolkalne skupine iz Kitajske ter treh korejskih tolkalnih skupin. Slednji se opirajo predvsem na iskanje novih tolkal, ki so v neposredni povezavi s predmeti, ki nas obdajajo v življenju, vse pa začinijo s plesom in z mnogimi svetlobnimi efekti – show pač. Nasploh je čutiti tolkalne smernice, ki jih trenutno najbolje trži priznana mednarodna zasedba STOMP.

Tako so dnevi minevali v koncertih, ki smo jih izvajali ali pa poslušali, sklepanju poznanstev s tolkalci drugih skupin, spoznavanju mesta Seula. Med drugim smo izvedeli, zakaj Korejci nosijo prevelike čevlje in zakaj ne marajo Američanov.

Naš glavni koncert se je zgodil na predvečer odhoda, ko smo na glavnem odru predstavili tri skladbe. Skladbo Mozaiki 2, ki jo je napisala moja malenkost, Eine kleine Tisch Musik ter venček slovenskih narodnih, med katerimi ni manjkala (nam) vsem znana Na Golici. Aranžma zanjo je napisal mladi slovenski skladatelj Črt Sojar Voglar. Vse skupaj smo povezali s pritrkovanjem, ki je bilo organizatorjem tako všeč, da so želeli zvonove obdržati kot del razstave v nastajajočem muzeju tolkal. In so jih tudi dobili.

Pot nazaj je bila daljša. Mogoče zaradi podaljšanega dneva (leteli smo s soncem), mogoče zaradi količine vtisov ali pa zato, ker smo želeli videti domače. Zdaj urejamo posneto video gradivo, ki ga želimo povezati v dokumentarno oddajo. Prepričan sem, da Sebastienu ne bo težko narediti zanimive oddaje, saj je posneto toliko stvari ...

Kljub lepim spominom ostaja grenak priokus. Ne zaradi organizatorjev iz Koreje. Grenkoba izhaja iz tega, da kljub odmevnosti, zanimivosti in mednarodnemu ugledu, ki ga uživa ta festival, nismo dobili sredstev ne z Ministrstva za kulturo ne od Turistične organizacije Slovenije. Pravzaprav smo bili priča namiznemu tenisu dveh resorjev, mi pa smo bili žogica.

Na koncu se moram zahvaliti vsem, ki so SToPu pomagali, da smo projekt uspešno izpeljali: sponzorjem in mnogim prijateljem, ki se zavedajo, da je na tem svetu še kaj drugega, ne samo nogomet.

Franci Krevh