Tuxedomoon

Zapisani umetnosti

Razlogov, da obudimo spomin na skupino Tuxedomoon, je več. Po dolgih letih se izvirni trio spet pojavlja na koncertnih odrih, skupaj snujejo gradivo za novo studijsko ploščo, za premostitev premora služijo ponovno izdani albumi Blaina Reiningerja, kompilacija Stevena Browna in na enem albumu zbrani glasbeni prispevki za film in gledališče. In nenazadnje, od prvega nastopa Tuxedomoon je minilo skoraj natanko 25 let.

Blaine Leslie Reininger in Steven Brown sta prvič nastopila pod imenom Tuxedomoon 14. junija 1977 v lokalni špageteriji v San Franciscu. Prostor ni bil najprimernejši za zametek nečesa, kar bi se razvilo v multimedijsko zasedbo, a čas je bil kar pravšnji. Porajajoči novi val je pljusknil tudi na zahodno obalo Združenih držav in posredno omogočil prodor manj konvencionalnih rockovskih skupin. Tuxedomoon so bili med njimi vsaj to; klasično izobražena glavna protagonista sta se na vso moč izogibala enopomenskim opredelitvam in utrla pot mnogim žanrskim odtenkom.

Reininger je že v najstniških letih v šolskem orkestru igral violino, obenem je z basovsko kitaro prašil garažni rock'n'roll in se za priboljšek udinjal v poročnih orkestrih. V rodnem Koloradu postane vodja velikega državnega orkestra, za nagrado ga pošljejo na Univerzo Severnega Kolorada, kjer študira kompozicijo, klavir, poezijo, filozofijo in glasbeno zgodovino. Ko vse odpravi z odliko, se odpravi na izpopolnjevanje v San Francisco. Tam v razredu za elektronsko glasbo sreča Stevena Browna, ki se je v najbolj odprto mesto preselil iz Chicaga. Dokončno se zbližata na sklepnem izpitu – samostojnem koncertu: Reiningerjevo razbijanje televizijskega aparata na odru profesorji označijo za skrajno neokusno, njegova strmo vzpenjajoča kariera se je naenkrat spustila na dno. A pridobil je simpatije Stevena Browna, ki je prav tako zamenjal zanesljivo kariero klasičnega glasbenika za boemsko pot v neznano.

Od samega začetka so bili Tuxedomoon svobodna tvorba s spremenljivim članstvom in nameni. V skupini so igrali številni glasbeniki in igralci, večina le za projekt - album ali predstavo. To je imelo tudi pozitivne učinke, ko so sodelovali z gledališko in multimedijsko skupino Angels Of Light, so imeli na voljo dobršen del tehniške opreme. Žal le kratek čas. Že po drugem singlu z naslovno pesmijo No Tears, je elektronski guru in vodja gledališke skupine Tom Tadlock dal veto na proto kombinacijo diskoidnega ritma in novovalovskega hrupa, saj naj se ne bi ideološko skladalo s početjem Angels Of Light. Istočasno so iz Tuxedomoon izstopili glasbeniki, ki so bili tudi člani gledališke skupine, druge je pot vodila v navidez perspektivnejše zasedbe.

Reininger in Brown sta spet ostala sama. Po oglasu se jima je javil basist in kitarist Peter Principle, z njim so Tuxedomoon postali trdna zasedba; prav ta je objavila najboljše plošče.

Mednje zagotovo sodi prvi album Half-Mute (1979, naslov izvira iz dejstva, da je polovica pesmi instrumentalna), objavljen pri Ralph Records v lastništvu The Residents. Ta že kaže močan odmik od novega vala, v katerega so Tuxedomoon padli po sili razmer z nastopanjem v klubih z razvijajočo se punkovsko sceno in predvsem z vlogo predskupine Devo na ameriški turneji. V vseh pesmih straši duh osamljenosti v urbanem središču, skladno s tem je zvok oguljen in suh. Neskončno ponavljajoč se basovski vzorec in resigniran glas sta izvrstna predloga svobodnim izbruhom klarineta in otožnim zvenom violine. Skupaj s futuristično sliko Patricka Roquesa na ovitku je album v Evropi doživel precej boljši odziv. Prišle so tudi ponudbe za nastope na stari celini. Načrtovana skupna turneja z Joy Division junija 1980 je zaradi smrti Iana Curtisa odpadla, zato so se Tuxedomoon še konec istega leta sami odpravili po Evropi, vmes so v Londonu posneli drugi album Desire in se družno odločili, da se preselijo na Nizozemsko. Tako so bili bližje vplivom, ki so v njihovem primeru predvsem evropski. Novo okolje jim je dalo neverjeten kreativni zagon, v prvih treh letih bivanja in ustvarjanja v Evropi so pripravili za vsaj 5 albumov glasbenega gradiva, nekaj so šele kasneje materializirali v obliki nosilcev zvoka.

Če je bil prvenec Half-Mute še tipanje, je Desire (1981) že zadetek v polno, tudi zaradi pomoči pevca Winstona Tonga, ki se je kalil v predstavah kabaretnega tipa. Za povrh je s seboj pripeljal še Brucea Geduldiga, ki se je vpisal med redne člane Tuxedomoon, čeprav je na nastopih skrbel “le” za scenske efekte. Vedno jim je manjkal le primeren bobnar ali tolkalec, k sreči so vsi trije originalni člani Tuxedomoon vešči rokovanja z elektronskimi napravami in so si večinoma pomagali prav z njimi.

Vse redne albume uvede melanholična instrumentalna skladba. Na Desire je to East, ki gladko zavije v polno aranžirano Jinx, s stalno izmenjajočimi se dialogi klarineta, violine in klaviatur. Blesti še Tong, njegova interpretacija in glasovne zmožnosti daleč presegajo zgolj povprečno barvitost vokalnih prispevkov Reiningerja in Browna. Ko se zdi, da so eksperiment zamenjali za bravuroznost, preskočijo v Music #1, polno disonantnih, nepovezanih elektronskih in “konkretnih” zvokov. Album teče naprej v slogu uglasbene gledališke predstave, s sugestivnimi pripovedmi o neizpolnjenih željah, nepotešenih strasteh in neizsanjanih sanjah.

Po Desire je pri Ralph Records izšel še singel Dark Companion, zatem Tuxedomoon objavljajo plošče le za evropske progresivne založbe. Pomembna je bila naveza z belgijsko Disques De Crepuscule, na začetku evropsko izpostavo za machestrsko Factory Records. Člani New Order in Section 25 so, na primer, sodelovali pri snemanju samostojnega albuma Winstona Tonga, presenetljivo plesni Theoretically Chinese (1982), Reininger je v zameno priskočil k snemanju nekaterih plošč eteričnih ambientalistov Durutti Column.

Stalne turneje in sodelovanja v gledaliških projektih so imeli še enkrat praktične posledice. Takrat boemskim Tuxedomoon, brez stalnega bivališča in prihodkov, ni bilo treba plačevati najemnine, živeli so pri gostiteljih in v hotelih, dokler niso zasedli dela vodnega stolpa v Rotterdamu, prirejenega v bivalne prostore in umetniške ateljeje vseh vrst. Tam so nastale osnovne zamisli za dvojni maksi singel Suite En Sous-Sol (1982), na katerem so Tuxedomoon dali svoji nebrzdani domišljiji prosto pot. Nekaterih trenutkov se ne bi sramovali niti tedaj aktualni izvajalci tako imenovane industrijske glasbe, vendar Tuxedomoon radi zavijejo po svoje. V Courante Marocaine medse povabijo tri maroške glasbenike in se pridružijo njihovemu muziciranju na tradicionalna ritmična glasbila. Temu pritiče dokaj verna predelava romana Alberta Camusa – L'Etranger (Tujec), resda okrajšanega v nekajminutno pesem, a z vsemi bistvenimi vsebinskimi poudarki.

Selitvi v Belgijo je botrovalo več dejavnikov. Tamkajšnja gledališka skupina Plan B je odšla na daljše potovanje v Brazilijo in jim začasno prepustila prostore, obenem so se odzvali povabilu koreografa Mauricea Bejarta, da napišejo glasbo za balet Divine, navdahnjen s sedmimi filmi, v katerih je igrala Greta Garbo. Glasbeni del je kasneje izšel tudi na plošči za Philips (1981).

Zatem so povabila kar deževala. Najprej so v Bologni postavili na oder najambicioznejši projekt, “opero brez besedila”, Ghost Sonata. To je bila predelava Strindbergove drame z živo glasbeno spremljavo 15-članskega komornega orkestra, video projekcijo na zaslon za odrom, razkošno scenografijo, vse v režiji Tuxedomoon. Za popolno izpeljavo projekta jim je zmanjkalo časa, ostali so jim glasbeni osnutki in načelo, da poslej ne bodo več hiteli s sprejemanjem ponudb. Navkljub povečani popularnosti so zavrnili ponudbo za snemanje tretjega rednega albuma in se raje začeli posvečati samostojnim potem. Steven Brown je za album Music For Solo Piano (1984) uporabil/preuredil kar nekaj gradiva, namenjenega Ghost Sonati, Reininger je prvenec naslovil Broken Fingers (1982). Po prvem solo nastopu v Amsterdamu je namreč neprevidno prečkal ulico, zbil ga je avto in mu zlomil štiri prste desne roke ter poškodoval vratno vretence. Namesto običajnih 6 tednov za take vrste poškodbe, je Reininger v bolnišnici zdržal le 10 dni. Začuda je njegovo igranje violine postalo še boljše, le da se je poslej raje poigraval s cenenimi sintetizatorji, a iz njih iztisnil le malo inventivnosti. Nekaj stare, tuxedomoonovske magije zadrži le drugi album Night Air (1984), Reininger ga je letos sam izbral za vrednega ponatisa ob vrnitvi izvirnega tria. Dodal mu je še nekaj pesmi s prvenca in celo instrumental Crash iz zgodnjega obdobja Tuxedomoon, ki ga je posnel ob pomoči kitarista Michaela Belferja in bobnarja Jeffa Raphaela, a se udarna skladba ni skladala z resigniranim razpoloženjem albuma Half-Mute. Pristala je le na strani B singla What Use? Zagotovo je vredna večje in ponovne pozornosti. Belfer je, da bi se približal občutjem ob branju Ballardove zgodbe Crash (kasneje ekranizirane in pri nas prevedene v Trk), kitarski del predvajal nazaj, medtem ko je Reininger klavirsko melodijo odigral normalno. Skladba z bobnarskim deležem pospešuje, se približuje vrhuncu, a ga nikoli ne doseže. Pojenja v neizpolnjenem pričakovanju. Ob rednem objavljanju “normalnih” plošč je Reininger še vedno rad skladal filmsko glasbo (od znanstvene fantastike do cenene erotične B-produkcije). Te prispevke je najprej zbral na mini albumu Instrumentals, kasneje z dodatnimi skladbami tudi na zgoščenki. To je njegov drugi letošnji ponatis in kaže na široko izrazno in tehniško znanje, kar je vedno znal podrediti učinku posamezne skladbe.

Medtem ko se je Reininger odločil za samostojno pot, so drugi z njegovim dovoljenjem ohranili ime Tuxedomoon in nadaljevali. Delo za tretji album je trpelo zaradi drugih obveznosti, a zamisli so dozorevale, nekatere so preoblikovane služile za različne predstave in glasbeno ozadje filma. Ko je album Holy Wars (1985) končno izšel, je zabeležil nepričakovano dobro prodajo, malo po zaslugi Wima Wendersa, ki je nekaj glasbe uporabil v filmu Nebo nad Berlinom, malo pa po zaslugi uspešnice In A Manner Of Speaking, ki jo odpoje Winston Tong ob minimalni spremljavi kitare in oddaljenega žvižga. Žal kmalu po objavi albuma Tong izgine, druge doseže le novica, da po ameriških klubih na playback poje izbor standardov Duka Ellingtona.

Navkljub navdahnjenim trenutkom Holy Wars kakovostno že zaostaja za prejšnjimi izdelki skupine. Manjka subtilna violinska igra Blaina Reiningerja, namesto njega sta vskočila pihalca, vloge posameznih članov Tuxedomoon nikoli niso bile povsem in dokončno določene. Eden od pogojev je bil le, da se novi član izkaže z avtorskim prispevkom, tako je skupina skrbela za svež dotok zamisli. Ivan Georgiev in Luc Van Lieshout sta se lahko v tem smislu izkazala v prispevku za film Plan Delta Boba Viserja, ko je vsak od tedanjih štirih članov prispeval po eno skladbo. Šele pred kratkim je angleška založba Les Temps Modernes, istočasno z drugimi izdajami, povezanimi s Tuxedomoon, te posnetke zbrala na CD plošči Soundtracks/Urban Leisure. Med avantgardo in muzakom je malokdaj tako tenka meja.

Brez Reiningerja in z Brownom, zaposlenim z lastnimi projekti, je skupina izgubljala razpoznavnost, tisto neubesedljivo značilnost, ki se je vila skozi vse posnetke Tuxedomoon, ne glede na namen in zasedbo. Trije novi posnetki na mini albumu Ship Of Fools (1986) z brezizraznim elektrofunkom silijo na rob slabega okusa, drugo stran plošče so zapolnili kar koncertni posnetki. Še zadnje iskrice so ugasnile z albumom You (1987). Naj Brown v pesmi Never Ending Story še tako prepričuje, da “je to začetek nekega obdobja, ki bo rodilo še nešteto zgodb in pesmi”, izkaže se, da se Tuxedomoon vsaj naslednjih deset let ne bodo oglasili z novim gradivom.

Ker tudi Reiningerju ni šlo najbolje, so se vsi strinjali z zamislijo o ponovni združitvi, ki naj bi obsegala evropsko turnejo pod naslovom Ten Years In One Night. Po legendi so se Tuxedomoon za to dogovorili na točno 10. obletnico prvega nastopa, a to je verjetno še en medijski konstrukt, ki nastane ob pomanjkanju informacij in velikem povpraševanju po njih. Turneja, najbližje nam jih je zaneslo v italijanski Gradež, je bila uspešna, posnetki so izšli na dvojni plošči (1988), in to bi lahko pomenilo konec zgodbe v zadovoljstvo vseh. Zbrali so se še za rekonstrukcijo Ghost Sonate, bolj po naključju nastopili v Rotterdamu in Umbriji v Italiji, zatem se je vsak spet posvetil samostojnim stvaritvam.

Možnosti, da bi se Tuxedomoon še kdaj zbrali, so sčasoma le še plahnele. Brown in Reininger sta še enkrat združila moči za gledališko predstavo Croatian Variations v Zagrebu, zatem se je Brown preselil v Mehiko in glasbi večinoma obrnil hrbet. Izbor prvih deset let solo kariere je pred kratkim zbral na zgoščenki Decade, Selected Works 1982-1992 (Les Temps Modernes). Tudi njegova zbirka le redko doseže kakovostno raven Tuxedomoon, a vendar kaže široka zanimanja in sposobnost, da vsakokrat, naj gre za scensko glasbo ali priredbe (BB King), pritisne razpoznavni pečat. Poslej se je posvetil večinoma filmu, anonimno je dokumentiral dogajanje, odmaknjeno od oči večine. Medtem ko se je Reininger za stalno naselil v Grčiji, Principle vrnil v rodni New York, je nepričakovano za majhno mehiško založbo Opcion Sonica izšla enigmatična plošča Joeboy In Mexico (1997). Nikjer na ovitku plošče ni podatkov o članih te misteriozne skupine, le reklamna nalepka na ovojnem celofanu sporoča, da naj bi šlo za Tuxedomoon. Po slišanem bi lahko bilo res: klarinet, violina, tudi bas in kitarski soli so preveč znani, da bi zavajali. In če vemo, da je joeboy Reiningerjeva oznaka za sodobno urbano kulturo, pobrana z grafita v kitajski četrti v San Franciscu, se ti drobci povežejo v znan mozaik. Ugibam, da so se Tuxedomoon za snemalni session zbrali pri Brownu v Mehiki in posneli neke vrste etno, tako rekoč world music album. Ali, nekdaj predvsem evropske vplive so sedaj razširili izven te tradicije, stopili v širni svet.

Že v kreativno najburnejših letih so Tuxedomoon želeli nastopiti v Rusiji. Takrat jim ni uspelo. Prekrižarili so Evropo, Združene države, a prek železne zavese ni šlo. To so jim omogočile šele spremenjene razmere, na lastno željo so novembra 2000 povratniško evropsko turnejo začeli v St. Petersburgu. Presenečeni nad odzivom ruskih ljubiteljev so letos te koncertne posnetke objavili na dvojnem albumu pri ruski založbi Neo Acustica, resda v omejeni nakladi, a dovolj, da album najde vsak, ki si resnično želi. Zadnja leta se očitno ne želijo pretirano izpostavljati.

Ker ponovno združeni Tuxedomoon sedaj delujejo le v izvirni zasedbi tria Brown, Reininger, Principle, se je izbor predstavljenega gradiva zožil na njihove skupne skladbe, torej predvsem tiste s prvega albuma z malce dodatka. Težko je verjeti, da se Brown z glasbo skoraj ni ukvarjal - ali vsaj javno predstavljal. Prav on s solističnimi izleti, še vedno vpetimi v trdno basovsko podlago, dodaja nujen presežek, da ti posnetki niso le približek studijskih posnetkov. Reiningerjev glas je z leti pridobil globino in potrebno barvo, le Principle ostaja discipliniran, zaveda se, da kitarske eskapade hitro zapadejo v prežvečene fraze. Vsi skupaj obetajo. Zaobšli so sintetizirano nabuhlost poznih plošč, ki je bila prevečkrat le krinka za pomanjkanje idej. Sedaj se spet opirajo zgolj nase, na intuitivno igranje. Tu bo vedno dovolj snovi za naprej.

Janez Golič