Windsor For The Derby

Melanholija z razlogom

Zanesljivo vztrajanje v doseženem in preverjenem ni med načeli skupine Windsor For The Derby. Niti prilagajanje. Imajo svojo pot, ki jo ubirajo skladno z razpoloženjem duše glavnih protagonistov, Dana Matza in Jasona McNeelyja. Nazadnje sta očitno sprijaznjena s stvarmi, zato pa odrešena nekaterih čustvenih stisk. Posledica – še vedno ponotranjena, a nekako v sebi zadovoljna plošča Emotional Rescue.

Dan Matz in Jason McNeely sta ustanovna in vse do danes edina stalna člana skupine Windsor For The Derby (ime je v teksaškem slengu naziv za spolni akt), tudi avtorja glasbe in besedil. Primarna jima je zvestoba do lastnih občutij in hotenj, zato ugibam, da naslov novega albuma ni vezan na uspešnico večno kotalečih se kamnov. Ali pač? Dan Matz po elektronski pošti pojasnjuje: “Naslov Emotional Rescue se nanaša le na ti dve besedi. Oba z Jasonom sva s prekinitvami šla skozi grozne napade depresije, ki so se končno umirili. Nove pesmi častijo to odrešitev.”

Skupina nastane v Austinu, Teksas, leta 1994. Na začetku v malce nenavadni zasedbi samplerja in kitare. Skladbe so bile večinoma instrumentalne, če sta Jason in Dan kaj zapela, v pesmih ni bilo razpoznavnih refrenov ali pa se niso ponavljali v pričakovanem zaporedju. V domačem klubskem okolju nista bila najbolje sprejeta, tam so, in očitno še vladajo zabavni ansambli, ki v najboljšem primeru preigravajo venček starih rock'n'roll klasik. Za avtorsko, za povrh zavestno inovativno glasbo, tam ni (bilo) prostora. Dan na vprašanje o sprejemanju glasbe Windsor For The Derby doma odgovarja z nedavnim primerom: “Med pravkar končano ameriško turnejo smo igrali tudi v Teksasu. Zavestno smo se izognili nastopu v klubu, izbrali smo netradicionalno prizorišče, to je bil zelo poseben koncert, za nas in za naše prijatelje in ljubitelje. Že začeli smo z igranjem na domačih zabavah, to je še najbolj zabavno. Poleg tega je v majhnih prostorih več energije.”

Če sta bila prva dva albuma (Calm Hades Flow in Minnie Greutzeld, oba Trance Syndicate) narejena z izdatno pomočjo semplerja in klaviatur, so Windsor For The Derby z albumom Difference And Repetition (1999), ki je izšel pri Young God Records v lasti nekdanjega vodje Swans, Michaela Giraja, res objavili drugačno ploščo. Razlika je očitna. Elektronska pomagala so se umaknila v ozadje, dodajajo kvečjemu ambientalno sestavino, v ospredje stopijo akustična glasbila z močno naklonjenostjo do tradicionalnih oblik pesmi (folk, country). Temu se poda intimno in toplo petje na robu šepeta. The Emotional Rescue (Aesthetics, 2002) je nadaljevanje v tej smeri in nujna nadgradnja. Windsor For The Derby potrebujejo polovico albuma, da se razživijo, vsaj v vidu preteklega ustvarjanja. Morda to pomeni, da na koncertih obiskovalci uživajo drugače kot zgolj s poslušanjem? “Ne, ni bilo skakanja z odra in tudi ne dovolj plesa, večina obiskovalcev je le mirno poslušala. Na pesmi z nove plošče in na nekatere starejše bi se dalo plesati. Ko je kdo na naše igranje zaplesal, nas je to precej razveselilo.”

Težko verjamem, da bi prav zaradi želje po tovrstnih odzivih Windsor For The Derby koncertne nastope prilagajali plesa željnim obiskovalcem. Gre pa zagotovo za drugačno izkušnjo, kot je delo v studiu: “Na koncertne odre gremo brez vnaprejšnjega razmisleka. Večinoma pesmi v živo zvenijo precej drugače, studijska izkušnja je popolnoma drugačna od koncertne. Ni je mogoče ponoviti. Ko si na odru, niti nimaš takega nadzora kot v studiu. Na odru ne slišiš enako, kot sliši publika pod njim. Zato se raje prepustimo igranju in v tem samo uživamo,” predan okoliščinam razpreda Dan Matz. In če bi bilo mogoče, bi “včasih rad samo sedel in nas poslušal kot obiskovalec.”

Ne glede na občutljivo naravo pesmi, Windsor For The Derby in člani skupine niso imuni na raznotera sodelovanja. Če so se sami v veliki meri odpovedali elektroniki, ker je “večina elektronske glasbe lenobne. Računalnik je lahko orodje ali opora, za večino je le potuha. Seveda obstaja nekaj prodorne in zanimive elektronske glasbe, a ne prav veliko”, jim še vedno ostane sodelovanje z “elektronskimi” izvajalci, ko remiksajo. Konec lanskega leta so na maksi singlu v remiksih ponudili svojo do sedaj ritmično najbolj poudarjeno skladbo, Akwardness. “Vedno se najdejo prijatelji, s katerimi bi po svoje radi sodelovali. Na primer, Pulseprogramming, ki snemajo za isto založbo, kot mi (Aesthetics, op. a.), so postali naši prijatelji, potem ko so remiksali to pesem.” Če pa malce podrobneje pobrskamo po internetnih straneh, lahko zasledimo notico, da naj bi se naslednje sodelovanje zgodilo s sanfranciškim duom Matmos, ki je zadnje čase zaposlen na vseh straneh. Ampak Dan zatrjuje: “Za zdaj je sodelovanje z Matmos samo plod govoric.”

Med sodelovanji je verjetno najbolj odmevno sodelovanje Dana Matza in Michaela Giraja. Predvsem slednji težko enakopravno sodeluje. Z Windsor For The Derby se je zbližal zaradi podobne razvojne linije in nekaterih estetskih prepričanj. Ko jih je povabil za predskupino na poslovilni turneji Swans, so postali in ostali prijatelji. “Z Michaelom sva prijatelja že približno sedem let. O tem sodelovanju sva se dogovarjala vsaj dve leti, in še dve leti sta minili, da se je uresničilo. Oba sva vase zaverovana čudaka, zato dvomim, da se bova še ustvarjalno povezovala. In vendar je bila je bila izkušnja v celoti krasna. No, morda mu priskočim na pomoč pri snemanju naslednjega albuma iz serije Body Lovers.”

Eno od stičnih estetskih načel se dotika tudi delovanja v neodvisnem okolju. Gira je ustanovil lastno založbo, da bi lahko brez pritiskov in dogovarjanj delal le točno to, kar želi. Windsor For The Derby prav tako ne želijo sklepati kompromisov, tudi na račun morebitnega širšega prodora. Ta je namreč uspel skupini Trail Of Dead, s katero so na začetku glasbene poti mnogokrat delili dobro in slabo (večinoma slednje) na teksaških odrih. “Popolnoma smo zadovoljni s podporo založb Aesthetics in prejšnjo Young God. Ameriški mediji pokrivajo le glasbo, ki prinaša denar, in to preprosto ni naš namen. Smo skupina, ki je obsojena na čudaštvo, in s tem smo povsem zadovoljni. V preteklosti smo dobili nekaj ponudb velikih založb, ampak v pogovorih smo samo zmedli predstavnike industrije zabave, zato dvomim, da bodo ponudbe še prihajale k nam. Trail Of Dead so si že zdavnaj želeli igrati veliko igro, in všeč mi je, da jim je uspelo,” je s svojim statusom in s statusom skupine povsem zadovoljen Dan Matz.

Raje kot z vprašanji nadaljnjega preživetja se Dan ubada z glasbenimi načrti. Zdi se, da bo zanj jesen dolga in delovna: “Trenutno pripravljam tretjo samostojno ploščo pod imenom Birdwatch. Obenem končujem sodelovanje z Anno Neighbor, ki je pomagala pri snemanjih plošč Windsor For The Derby in skupni plošči z Michaelom Girajem. Veliko smo razpravljali tudi o konceptu nove plošče Windsor For The Derby, ki naj bi jo začeli snemati jeseni. Snemali smo tudi koncertne nastope in upam, da bodo posnetki zbrani na živi plošči.”

Vse kaže, da nam dobre muzike še dolgo ne bo zmanjkalo.

Janez Golič