Stephen Calt and Gayle Wardlow:

KING OF THE DELTA BLUES: The Life and Music of Charlie Patton

Rock Chapel Press, 1988

Naj vas letnica ne zmoti, saj praviloma ne pišemo o starih knjigah. Tale je bila kar dolgo nedosegljiva, zdaj pa je spet na trgu, zato vas opozarjamo na ponatis. Nanjo imam posebno lepe spomine. Že to, da je bilo do nje dokaj težko priti, mi je do branja pomagalo ustvariti poseben odnos, iskanje pa se mi je zato tako vtisnilo v spomin, ker sem obrnil (v času pred internetno revolucijo) pol Amerike, da bi jo dobil, potem pa sem v neki majhni trgovini v središču New Orleansa našel pol ducata knjig, ki sem jih prej neuspešno iskal, med njimi je bila tudi tale. Tista trgovinica na ulici Decatur je bila pa res nekaj posebnega! In Bogu hvala, da sem imel povratno letalsko karto, saj bi sicer zaradi bankrota na potovanju moral začeti pomivati posodo v kakšni hiši vzhajajočega sonca.

Pri pisanju Stephena Calta najbolj navduši njegova odlična metodologija. Če Calt določenega obdobja ali glasbenika ne pozna ali ga (bolje rečeno) ne more poznati, ker ni posnetkov in druge dokumentacije, pač o njem ne piše oziroma ga obravnava kot črno luknjo; drugi pisci pa na takšnih mestih radi ustvarjajo mite in legende, ki so literarno in prodajno zanimivi, a v resnici nimajo prave vrednosti. Knjiga prinaša zelo natančno kronologijo glasbenikovega življenja, velik poudarek je na glasbi, in sicer z vseh možnih gledišč. Zanimiva se mi zdi teorija o tradicionalnem: ljudje so na primer o pevcih bluesa pisali kot o ljudskih glasbenikih, študij repertoarjev teh pevcev pa pravi, da so snemali zelo različne skladbe in da je bil v nekaterih primerih osebni (avtorski?) prispevek očitno zelo velik. Če so trije pevci iz iste vasi igrali popolnoma različne teme, je res težko govoriti o vsesplošni tradiciji, ki naj bi jo slepo in gluho spoštovali! Po drugi strani Calt razkriva tudi interese glasbene industrije. Sprva se nam namreč lahko zdi, da je Amerika sama poskrbela za ohranjanje glasbenih tradicij s tem, da jih je porinila v kolesje prodaje in jih tako ohranila pri življenju, kmalu pa zvemo, da so tudi snemalci imeli raje določene skladbe, ki naj bi obljubljale in zagotavljale dobiček. Torej lep del tradicije ni bil posnet. Zanimiv je tudi poseben dodatek h knjigi, v katerem Calt v odličnem slogu obračunava z vsemi nesmisli, ki so jih razni znalci napisali o Charlieju Pattonu. Pošteno na primer okrca pisanja Davida Evansa, a najlažje je koga kritizirati, posebno iz časovne distance. Ko sta Fahey in Evans pisala o Pattonu, je bila znanost o bluesu skorajda še v povojih in polna domnev, nebuloz, brez zakladnice izrazov ipd. No, vseeno je Evans očitno nekajkrat udaril daleč mimo.

V knjigi so tudi besedila nekaterih pesmi in poenostavljeni notni zapisi, posebno zanimiv je slovarček, ki razlaga Pattonove izraze in nekatere pesniške metafore. (Poglejmo primer za uporabo besede horn v skladbi Jersey Bull Blues, posneti leta 1934: An' my bull's got a horn baby, long as my right arm. Patton misli na moški spolni organ. Gre za zastarel izraz iz slenga, po Caltovem mnenju pa ni nujno, da ga je Patton zavestno uporabljal.)

Ni mi čisto jasno, kaj je napisal Calt in kaj Wardlow, in to me malce moti. Očitno je prispevek Wardlowa omejen na številne intervjuje, pa še lep del teh je bil narejen po Caltovem naročilu. O knjigi Johna Faheyja smo pisali pred kratkim v oceni zbirke Charlieja Pattona založbe Revenant, a je primerjava vprašljiva, saj se Faheyjeve pisarije v primerjavi s Caltovimi berejo kot malce boljši šolski spis, čeprav mu, če nič drugega, lahko pripišemo vsaj velike pionirske zasluge. No, sicer pa je sam John Fahey Caltovo in Wardlowo pisanje označil kot najboljši tekst, kar ga je kdaj prebral o Pattonu in njegovi glasbi. Mislim, da se z njim kar strinjam. Pa še to: pred kratkim sem se pogovarjal z Johnom Renbournom, in očitno se najraje pogovarja o bluesu, a o tem ob kakšni drugi priložnosti. Charlieja Pattona pa pozna, in to dobro!

Jane Weber