Marianne Faithfull in David Dalton

FAITHFULL: AN AUTOBIOGRAPHY

Cooper Square Press, 2000, 309 strani

Marianne Faithfull je leta 1994 končno napisala avtobiografijo, ki je v žepni izdaji izšla v Bostonu, vendar so se pri založbi Cooper Square Press iz New Yorka leta 2000 odločili za ponatis.

»Nikoli se ne opravičuj, nikoli ne razlagaj zadev - mar nismo vedno tako govorili? No, sama nisem in tudi ne bom. Torej, ljubezen,« tako naslavlja knjigo pop ikona šestdesetih let, ki je v življenju preživela preštevilne vzpone in padce. Obkrožena z glasbo, ki središči njeno življenje in ga po svoje tudi reši. Umetnica, rojena leta 1946, danes živi na Irskem, v Shell Cottage, kjer je našla pribežališče.

Avtobiografija Faithfullove v veliki meri izraža del duševnega miru, ki ga je Marianne končno dobila v sebi in je hkratni odgovor na vse mogoče biografije, laži in polresnice, ki so ves čas krožile okoli nje in iz njenega lika ustvarile mit. Za mnoge, premnoge je bila zgolj in le ženska, ki je preživela štiri burna leta z Mickom Jaggerjem in ga na koncu zavrnila.

Njeno razmerje z Mickom je bilo polno neskončnih težav in nevšečnosti, do vrhunca je prišlo leta 1967, v znani aretaciji Rollingov (Micka and Keitha) v hiši Keitha Richardsa. Toda bolj kot o škandalu z mamili se je v javnosti govorilo o seksi škandalu, ker so jo ob aretaciji zasačili golo, odeto zgolj v krzneni plet. Dovolj za rumeni tisk v Veliki Britaniji in dovolj, da si je pridobila sloves razbrzdane lahkoživke. Leta 1969 je v Avstraliji (kmalu po smrti Briana Jonesa in splavu) poskusila narediti samomor in se kasneje na lastno pobudo dokončno razšla z Jaggerjem. Tudi in predvsem zato si je na začetku sedemdesetih let začela utirati lastno pot. »Takrat še nisem razumela, da je bilo izredno pomembno, da sem delala svoje stvari, ne glede na spremembe v mojem življenju.«

Spoznanje je še posebej pomembno, če vemo, da je Marianne že v zgodnjih najstniških letih pela v folk klubih in barih, da so jo že od mladih let privlačile igra, umetnost, glasba. Da je že pri 13 igrala v Progress Theatru, amaterskem gledališču iz Readinga, kjer je živela, saj je hotela v celoti pripadati sceni, kjer se je hkrati igralo in srečevalo fante. Dvoje stvari, ki jih obožuje iz dna srca. Vedno. In scela. Brezkompromisno. Na svoj način. Polno in strastno. Nekonvencionalno. Lahko bi rekli, da v duhu časa šestdesetih let, a vendar ... Preveč samosvoje, da bi lahko njeno početje posplošili na širšo raven. Glasbene vplive je črpala iz prvih plošč Venus in Blue Jeans in Brown-eyed Handsome Man, v pesmih Buddyja Hollyja in Everly Brothers, Chucka Berryja, Billie Holiday, Johna Lennona, Hanka Williamsa in Edith Piaf ... Pri petnajstih letih si je kupila Sketches of Spain Milesa Davisa. O skupini Rolling Stones takrat ni bilo ne duha ne sluha. Sartre, Simone de Beauvoir, Celine, Camus in Kafka so bili zanjo katekizem. »Trudila sem se razumeti Sartra, Camusa in Kafko, toda rada sem imela Celine in Simone de Beauvoir.« Želja oditi iz domačega Readinga je bila vedno prisotna. Rock and roll v šestdesetih v Angliji ni bil ravno modni hit. V modi sta bila jazz in blues, za takratno rockovsko glasbo pa je v njenih krogih veljalo, da je komercialna (rock'n'roll je z drugimi besedami takrat pomenilo Billy Fury in vse tiste tipe s pobarvanimi svetlimi lasmi). Bebopovsko obdobje je bilo na vrhuncu. Pri 16 je zahajala v londonske klube Marquee in Flamingo, kjer sta igrala Nina Simone, John Mayall.

»Svet se mi je odprl, ko sem pri 17 srečala prvo ljubezen, Johna Dunbara.« Pod njegovim vplivom je razširila glasbeni okus na Coltrana, Charlieja Parkerja. Leto 1964 pomeni prelomnico v njenem življenju. Na neki zabavi prvič trči na Micka Jaggerja, oko nanjo pa vrže predvsem menedžer Rolling Stonesov, Andrew Loog Oldham. Vse drugo je zgodovina. Njen prvi hit leta 1964, pesem As Tears Go By (v sodelovanju s tandemom Jagger-Richards), ji je na široko odprl vrata v svet popularne godbe, kjer so takrat kraljevali Beatli, Rollingi, Bob Dylan, Roy Orbison, Kinksi, Jimmi Hendrix ... Namesto da bi šla v šolo, je septembra, pri sedemnajstih, začela s turnejami. O koncertnem nastopanju pravi danes: »Še vedno sem tako prestrašena, kot sem bila leta 1964. Strah je popolnoma enak. Po tridesetih letih te zajebane igre sem mislila, da bom strah premagala, a je še vedno tu. Šele čez čas sem spoznala, da se mi ni zgodilo nič strašnega, da me ni posrkalo, da pravzaprav obožujem ta ekshibicionizem nastopanja, ki mi po svoje nudi celo občutek varnosti.«

Leta 1967 izda malo ploščo Something Better s Sister Morphine na B-strani. Komad so kasneje priredili The Rolling Stones, vendar je to v resnici prva pesem Marianne Faithfull. Njena verzija zveni obupano, povsem v nasprotju z dobrimi vibracijami šestdesetih let, in postopoma oznanja njeno vedno večjo vpletenost v mamila. Marianne je tu z glasom, ki ga v trenutku, ko ga slišiš, vzljubiš ali pa zasovražiš. Vznemirljivo počen, surov, skorajda skrhan glas riše žive slike njenega burnega življenja.

Marianne se je poizkusila tudi kot igralka (v igri Čehova Tri sestre z Glendo Jackson, v Early Morning, Hamletu, v filmu Girl On a Motorcycle), toda njena dramska igra je bila prekinjena zaradi uživanja mamil.

»Leta 1974 me je David Bowie prepričal, da se vrnem k petju, tako da sem se po začetnem obotavljanju vrnila na odre leta 1975 s singlom Dreamin' My Dreams in leta 1978 z LP ploščo Faithless.«

Punk ji v celoti ponuja odgovor na vse njene dileme, njeno samospraševanje o ustvarjanju. »Vzljubila sem ga, ker je bil spontan in nepretenciozen, zelo jezen, in zlahka sem se poistovetila s tem.« Nastanejo demo posnetki za Broken English in Why D'ya Do It?, ki so pritegnili pozornost šefa založbe Island records. Album Broken English je izšel leta 1979 in bil v javnosti zelo dobro sprejet. Zbirka odličnih pesmi je presenetila z izredno neposrednostjo in umetniško močjo. Obenem pomeni njen dokončni glasbeni prodor in jo hkrati izpostavlja kot resnično umetnico. V naslednjem desetletju so izšli še Dangerous Acquaintances, A Child's Adventure in Strange Weather (z novo verzijo as Tears Go By) ter Blazing Away. Kritiki njen glas primerjajo z glasom Edith Piaf in Lotte Lenya. Marianne je prepričana, da tiči vzrok le v njenem angleškem naglasu in v materinem izvoru (avstrijsko-madžarski).

»Vedno sem želela posneti album, ki bi posnel film, ki nenehno igra v moji glavi. Prizori iz mojega življenja v filmskih sekvencah s soundtrackom, ki bi prehajal na poslušalca, vključujoč sanje. Notranji dialogi s halucinatorno intimo!«

Niso vse avtobiografije enake. In niso vse pisave enake. V knjigi o Marianne Faithfull imamo zajeto pionirsko obdobje šestdesetih let popularne glasbe in osebno, anekdotično in socialno pripoved ene vodilnih figur ženskega umetniškega miljeja tistega obdobja.

Brez olepšav. Surovo predrzno. Kot življenje samo. Knjiga, ki jo bereš in slišiš in čutiš obenem, ujeta v ritem bitja, energije, bolečine, moči in jeze. Izrazito žensko občutenje.

Varja Velikonja