SUSANNE ABBUEHL

April

ECM/Intek, 2001

Kaže, da je v zadnjem času jazzovsko petje spet pridobilo ceno. Tako bi si vsaj lahko razlagali izide cele vrste prvencev doslej neznanih, a po mnenju založnikov potencialno uspešnih in umetniško prepričljivih pevk in celo pevcev, ki so – razen Tonyja Bennetta - pravzaprav že leta povsem v ozadju. Najbrž je vsaj prodor vokalistk mogoče pripisati izjemnemu uspehu zadnjih plošč kanadske pevke in pianistke Diane Krall, ki se je s prodano naklado že skoraj približala pop glasbenikom. Žal je šla vzporedno s tem navzdol tudi kvaliteta njenih plošč, ki so bile še pred nekaj let vsaj zanimive, če že ne povsem prepričljive.

Krallovi je k uspehu gotovo pripomogel tudi videz, in tega zdaj po vrsti izkoriščajo vse nove potencialne dive, ki pa običajno žal ostajajo v predvidljivih okvirih oponašanja te ali one legendarne pevke iz zgodovine jazza in ponovnih interpretacij prevečkrat slišanih standardov. Vsak odklon od tega je že nekaj posebnega. Od tod na primer včasih povsem nedoumljivo navdušenje nad Cassandro Wilson.

A vse to zares ne velja za mlado Švicarko Susanne Abbuehl in njeno ploščo April, ki je letos izšla pri založbi ECM. Ne gre sicer za prvenec – eno ploščo je namreč pred petimi leti že izdala v Švici, kjer so jo izjemno lepo sprejeli –, vsekakor pa dokazuje, da tudi pevcu v jazzu ni treba biti predvidljiv, še manj dolgočasen. Abbuehlova ima sijajen, gibek in zelo zvonek glas, zna ga tudi izjemno učinkovito uporabljati. Obrti se je učila pri eni najboljših vokalnih improvizatork našega časa, pri žal že pokojni Jeanne Lee. Ta jo je naučila spoštovati naravno kadenco poezije, to je najbrž samo korak daleč od tega, da začneš iskati (ali pa sam pisati) izzivalno in izpovedno močno poezijo.

Abbuehlova dela oboje in s tem zelo prepričljivo nadgrajuje odlične glasovne in interpretacijske kvalitete. Po eni strani je nekatere danes že skoraj klasične skladbe Carle Bley (npr. Ida Lupino, Closer) opremila z zanimivimi in izzivalnimi besedili, po drugi pa je poezijo ameriškega pesnika e.e. cummingsa nadgradila s še bolj prepričljivo glasbo. Za povrh si privošči še dve skrajnosti: na eni strani samosvojo interpretacijo standarda Round Midnight Theloniousa Monka, na drugi pa indijske klasične pesmi Mane na.

Najbolj osupljivo je, da je Abbuehlova prepričljiva od začetka do konca, in to v prav vseh vlogah: kot interpretinja, kot pesnica in kot skladateljica, če pa k temu prištejem izjemni trio, ki jo diskretno spremlja (Wolfert Broderode - klavir in harmonij, Christof May - klarinet in bas klarinet, ter Samuel Rohrer - bobni in tolkala), dobimo eno najboljših plošč vokalnega jazza zadnjih let. Ne vem, kako Manfredu Eicherju to uspeva, ampak ECM z Aprilom postavlja nove standarde tudi v vokalnem jazzu; zelo dobrodošlo bi bilo, če bi se Švicarkine »kolegice«, pa tudi založbe, iz tega primera kaj naučile.

Jure Potokar