AMINA

Nomad – Best of

Mercury/Multimedia, 2002

Nomad – Best of (Amina) prinaša izbor naključno (?) nabranih pesmi iz dolgotrajne in plodne glasbene kariere Amine Annabi. Ta Tunizijka, živeča v Franciji od srede sedemdesetih let, je na glasbeni sceni že od začetka osemdesetih let, čeprav sprva manj opazno, poleg tega je njena prisotnost dokaj neredna. V začetku devetdesetih let je doživela tudi nekaj večjih uspehov, med drugim evrovizijskega, ko se je leta 1991 njena pesem Le dernier qui parle (plošča Yahil, 1990) uvrstila na drugo mesto in za las (in škandal) zgrešila prvo; pomembnejše od uvrstitve pa je vsekakor to, da je Francijo na Evroviziji tedaj prvič (!) zastopala zvezdnica severnoafriškega rodu. Amina ima vse od leta 1989 vzporedno uspešno kariero v (pretežno francoskem) filmu, manjšo vlogo je dobila tudi v Bertoluccijevem filmu Čaj v puščavi; ves čas ima seveda pestro zasebno življenje, neredko povezano z delom. Njena glasbena sodelovanja so pisana in številna, naj naštejem le nekatere, s katerimi je tako ali drugače, zase ali za njih, dlje časa ali za hip sodelovala ta zapeljiva pevka, ki meša moške glave in čute: Afrika Bambaata, Jasuaki Šimizu, Manu Dibango, Malcolm McLaren, Nusrat Fateh Ali Khan, Lenny Kravitz, Nigel Kennedy, dolgoletni prijatelj in sodelavec Wasis Diop, Mark Saunders, Renegade Soundwave ...

Aminina glasba je prav tako raznolika in pisana, bolj ali manj uspešna združba francoskih popevk in tunizijskega popa ter raznoterih modnih stilemov popularnoglasbenega sveta, čeprav prevečkrat preveč sredinska in sladko »poslušljiva« (o tem, kaj je za koga v resnici poslušljivo, bi se vsekakor dalo razpravljati); jezikovno z lahkoto preklaplja med francoščino, angleščino in seveda (vse subverzivnejšo) arabščino, pa tudi glasovno ji ni kaj očitati. Plošča »naj« pesmi Nomad poleg preseka Aminine glasbene poti prinaša tudi dve še neizdani stvari: prva je arabska priredba Bregovičeve pesmi Ederlezi, druga pa je bleščeče nova pesem Ya Baba, posneta letos.

Lejla Bin Nur