BROKEN LOCK

Endemic

Samozaložba, 2002

Naslov drugega albuma belokranjske alternativne zasedbe Broken Lock je povsem na mestu. Broken Lock so namreč res nekakšna endemična, domača vrsta, ki izumira. Le kdo se namreč v Sloveniji sploh še trudi delati muziko, ki je res dobesedno »u nulo« alternativna. Nihče. Tako kot človeška ribica je alter pri nas izumirajoča vrsta. O tem priča že dejstvo, da so album izdali v samozaložbi. Takšna glasba pač ne obeta komercialnega uspeha, ki bi ga lahko kakšna založba pretopila v dober kapital. In fantje so vse preveč iskreni (ali pa naivni?), da bi sploh prisluhnili (dobronamernim) nasvetom o tem, da bi se morali prilagajati mainstreamu, si mogoče nabaviti kakšno brhko spremljevalno pevko, ajde, mogoče raje klaviaturistko, ki bi znala še malo zapeti in pomigati ... Broken Lock ni pomagalo niti to, da so letos dobili bumerang za up 2001 (saj ob Darwi in Dreamwalk kakšne resne konkurence tudi imeli niso). Toliko o tem, koliko pomenijo naše glasbene nagrade in kako prekleto apatična in gluha je naša glasbena industrija za resnične glasbene upe. Zdaj pa h glasbi, za katero sami pravijo, da je izraz njihove glasbene vzgoje, ki je po vsem sodeč poleg punka, heavy metala in hard cora fantom postregla tudi z obilico grunga. To gotovo ni naključje. Kvartet je najstniška leta preživljal v času Nirvane, Soundgarden, Bush, Alice in Chains in vsega tistega, kar je v začetku devetdesetih veljalo za alternativni mainstream. Vpliv je očiten, ne le zaradi angleških besedil in izvrstne interpretacije, pač pa tudi zaradi neverjetnega glasu Richarda Zupančiča, ki na moč spominja na tistega, ki ga je premogel pokojni Layne Staley iz Alice in Chains. Nemara bi Broken Lock dobro prišli skozi pred desetimi leti, ampak takrat pač ni bilo Siddharte in dovolj podjetne založbe, ki bi takšne bende motivirala in zalučala med zvezdnike. S tega vidika Broken Lock nikakor niso pred časom, kot je večina takšnih nerazumljenih in inovativnih skupin, pač pa prej ZA časom. Nekako nostalgično vztrajajo v globinsko depresivnem rockovskem svetu, v katerem ni prostora za kritiko družbenih razmer, je pa veliko umetniškega navdiha in svobodnega intimnega izražanja, ki ga marsikdo ne razume. Če pogledate samo naslove pesmi (Vulnera, G, Tremor, Carbon itd.), vam postane več kot jasno, da fantje posegajo v obrobne vire širnemu mainstreamovskemu svetu neznanih mitologij in jezikov. Če je pol tega izmišljenega, nič hudega – tudi v tem se skriva čar Broken Lock. Njihova domišljija je praktično brezmejna, njihov navdih prav tako. Ne vem, zakaj jim ne dajo priložnosti.

Marta Pirnar