CASCABULHO

Fome da dor de cabeca / Hunger Gives You a Headache

Piranha Records, 2001

Druga, drugačna Brazilija. S tem pojmom se v svetovnih glasbenih produkcijah srečujemo že nekaj časa; potem ko sta desetletja za sinonim brazilske godbe veljali samba in bossa nova - pa še to prva predvsem s karnevalom v Riu de Janeiru in druga z vnosom v sodobni jazz. No, že nekaj časa vemo, da ni tako, da takšno poistovetenje glasbenega bogastva neke dežele ne zdrži, zato odkrivamo vedno nove, drugačne stileme brazilskih tradicionalnih godb ter njihove številne odlične in predvsem aktualne izvajalce.

Cascabulho prihajajo iz severovzhodne Brazilije, iz države Pernambuco, iz njenega glavnega mesta Recife. Štejejo jih med najbolj ustvarjalne in hkrati posebne glasbene skupine, ki so se v tem okolju izoblikovale v devetdesetih letih minulega stoletja. Bile so in so še del širšega kulturnega okolja, tako imenovanega gibanja »mangue beat«, mladinskega kulturnega gibanja, ki je nastalo v Recifu v zadnjem desetletju. Njegovi začetniki so bili skupina prijateljev, zbranih okrog Chica Sciencea (preminil je leta 1997 med karnevalom). Vendar je bilo »mangue beat« gibanje do takrat že tako močno, da je sodobni glasbi iz Recifa omogočilo, da so se ji na široko odprla vrata k prepoznavnosti, uveljavitvi in uspehom na lokalnem, nacionalnem in tudi že mednarodnem prizorišču. K temu je seveda bistveno pripomogla vnetljiva in po sestavinah bogata mešanica lokalnih tradicij in mednarodnega popa.

Glasbena srž Cascabulho so ritem, radost in ustvarjalna uporaba lokalnih in globalnih vplivov; zato producirajo zelo samosvojo, a še vedno prepoznavno brazilsko glasbo tega okolja. Album zgovornega naslova Fome da dor de cabeca (Lakota povzroča glavobol) je njihov prvi album, izdan pri tamkajšnji neodvisni založbi leta 1998. Album ni po naključju posvečen spominu na skladatelja in revolucionarnega glasbenika Jacksona do Pandeiroja. Bil je eden izmed tistih umetnikov, ki so dosegli, da je glasba severovzhodne Brazilije postala znana in cenjena drugod po Braziliji ter tudi izven meja dežele. Glasbeno početje in repertoar skupine Cascabulho sta tesno povezana s to dediščino; bila je izhodišče za izoblikovanje njim lastnega glasbenega izraza, ki išče navdih in vire za glasbene obdelave v vsakdanjem življenju, v glasbi, s katero živijo preprosti ljudje. Vse to pa postavlja v kontekst izkušenj s sodobnimi glasbenimi praksami in seveda z globalnim popom. Rezultat so glasbena dela, ki zadovoljijo tako um kot tudi telo. Na tem albumu so tri priredbe pesmi Jacksona do Pandeira, dve so si sposodili pri drugih skladateljih, drugo pa je vse originalno gradivo. Sicer pa je 14 skladb, kolikor jih album vsebuje, ob šestih stalnih članih skupine izvedlo še precej sodelujočih glasbenikov. Nekateri so pojavijo samo v posameznih pesmih, harmonikar in basist pa sta skupaj s tričlanskim ženskim spremljevalnim zborčkom kar pridruženo članstvo. Potem je tu še nekaj posebnih gostov; to so uveljavljeni brazilski glasbeniki, kakršen je denimo pevec Ze Brown, v nekaterih skladbah pa je mogoče prislišati tudi kakšen košček izposojenega posnetka, ki so ga vtkali vanjo - npr. saksofonski solo Charlieja Parkerja iz Gillespiejeve Groovin' High. Skratka: Cascabulho ponujajo glasbeno mešanico, polno življenja in tudi širše kulturne razgledanosti, s kritičnimi komentarji o socialnih in političnih okoliščinah, v katerih živijo in ustvarjajo. Prav zato so ob vsej izvirnosti glasbenega izraza in njegovih lokalno-globalnih razsežnostih še vedno prepoznavno zavezani Recifu, Pernambucu, severovzhodni Braziliji. To je aktualna brazilska godba, kot je na primer aktualna mehiška popularna godba tista, ki jo igrajo Los de Abajo, in tako naprej. Res pa je tudi, da je le ena mnogih iz tamkajšnje bogate ponudbe – in se tudi ne pretvarja, da bi bila kaj več ali kaj drugega. Najboljša je v ušesih!

Zoran Pistotnik