FELIX CUMBE

El Inmigrante

Platano Records, 2002

Čeprav imajo Felixa Cumbeja za dominikanskega glasbenika in izvajalca bachat, je v resnici Haitijec, ki je v sosednjo Dominikansko republiko emigriral leta 1973. Njegov izvor pri poslušanju skladb z zgoščenke El Inmigrante najprej ugotovimo po kreolskem naglasu v španščini, nato pa še pri skladbi Tu Cuiri, ki bi jo brez težav lahko umestili v kulturo kakšne od afriških držav. Haiti je najbolj »črna« karibska država, kot takšna je tudi najbolj povezana z afriško dediščino.

Navsezadnje je tudi v ritmu bachate, z dominantno vlogo kitare, mogoče prepoznati ogromno povezav z Afriko. V Dominikanski republiki najboljše bachate nastajajo ravno na meji s Haitijem.

Felix Cumbe je s prepevanjem in igranjem kitare začel že na rodnem Haitiju, po prihodu v Dominikansko republiko pa se je hitro povezal s tamkajšnjimi največjimi glasbeniki, predvsem z legendarnim merenguerom Fernandom Villalono, s katerim je snemal v začetku osemdesetih let in z njim nastopil po televiziji. Villalona je eno od skladb celo naslovil Felix Cumbe in z njo prijatelju pripomogel do slave. Felix Cumbe je prvo ploščo posnel leta 1980, pravkar ji je dodal četrti izdelek s pomenljivim naslovom Imigrant (El Inmigrante). Rdeča nit plošče je položaj haitijskih priseljencev v Dominikanski republiki, ki je sicer boleča rana tudi v političnih odnosih obeh držav. Dominikanci sosednje Haitijce potrebujejo kot poceni delovno silo na plantažah sladkornega trsa, hkrati pa so ti, večinoma ilegalni priseljenci tarča nenehnih napadov in vzrok za vse težave.

Značilnost glasbe Felixa Cumbeja je, da je bachati dodal nekatere nove zvoke, med njimi orglice, poleg tega pa ga imajo za avtorja posebnega ritma, imenovanega merengue-neto. Glasbenik je doslej ob Dominikanski republiki nastopal predvsem v ZDA in po okoliških karibskih otokih, pred leti pa je v rodnem Haitiju v kreolščini posnel še album Compa s tamkajšnjimi izvirnimi ritmi.

Na plošči El Inmigrante so večinoma bachate, sama zgoščenka pa v kategoriji te glasbe vidno izstopa. Najprej zaradi haitijske obarvanosti, nato pa še zaradi tematike, ki je tokrat zelo neposredno socialna ter izrazito avtobiografska.

Marko Jenšterle