MARK EITZEL

Songs For Courage And Confidence

New West, 2002

Že v American Music Club se je Mark Eitzel zavestno trudil, da bi pisal enostavne pesmi, take, ki bi šle hitro v uho in razveseljevale poslušalce. Ni šlo. To ni bilo in še vedno ni v njegovi naravi. Takoj ko odigra nekaj »normalno« razporejenih akordov, se zdolgočasi in vse veselje skazi z otožnim glasom.

Po številnih ploščah še z American Music Club in po rednem izdajanju avtorskega gradiva bi ga ob plošči priredb težko obsodili, da kaže prve znake pomanjkanja lastnih zamisli. Naslov »Pesmi za pogum in samozavest« kaže prej na to, da je izbor njemu ljubih napevov predvsem vzpodbuda, da tudi sam kdaj napiše pesem, ki se bo prijela med širšim poslušalstvom. Za zdaj je še daleč od tega, a takrat bi verjetno izgubil kakega zadrtega ljubitelja, prav mogoče, da se je to zgodilo že z najavo izbranih pesmi.

Če ne drugega, izbor, ki sega od Billy Holiday in predvsem črnskih rhythm'n'blues pevcev do »pregrešnih« Culture Club, dokazuje, da glasba, ki jo avtor posluša, še ne pomeni neposrednega vpliva. Morda jo vzame kot oddaljen navdih, morda poduk, načelo, smernico. Celo iz slabe glasbe, take, ki poslušalcu vzbuja odpor, se je moč kaj naučiti. Eitzel dokazuje, kako je v pop svetu interpretacija besedila lahko ključnega pomena. Iz poskočne, brezskrbne disko uspešnice More, More, More naenkrat nastane žalostinka, ki bi jo lahko napisal Mark Eitzel sam. Prenapihnjena melanholija pesmi Do You Really Want To Hurt Me, ki se je v zavest poslušalca zasidrala v izvedbi glamurozno izumetničenega Boya Georgea, v izvedbi Marka Eitzela splahni z močnim introvertiranim podtonom izpovedi. Manj je lahko dodal (ali odvzel) nedosegljivemu izvirniku Billa Withersa, Ain't No Sunshine preseneti kvečjemu z računalniško programirano spremljavo, še en pokazatelj, kako težko sklepa kompromise z gostujočimi glasbeniki. Končno bi vsak rad dodal nekaj svojega.

Le ugibam lahko, zakaj so posnetki kar štiri leta ležali le na traku. Šele lani je Eitzel albumu dal končno zvočno podobo in šele letos je plošča izšla pri manj znani založbi New West. Morda pred štirimi leti Eitzel preprosto ni bil pripravljen na tak izziv, morda je zbiral pogum in pridobival samozavest, da ljubiteljem ponudi nekaj, kar od njega niso pričakovali. Morda je raje še prej objavil avtorski album The Invisible Man, ki je v veliki meri že posledica spremenjenih skladateljskih metod, tako lažje sedaj sprejmemo raznolik izbor, uokvirjen predvsem v Eitzelovo občutljivo interpretacijo. In če njegove avtorske plošče zahtevajo precej pozornosti (sicer zlahka odzvenijo mimo), Songs For Courage And Confidence pritegne že zaradi ušesom znanih melodij. Najdlje od avtorskih poskusov je šel v priredbi funk poskočnice Move On Up Curtisa Mayfielda. Z rezkimi pihalnimi vložki in podžigajočim ritmičnim drvenjem mu konkurira prav na njegovem področju. Kdo ve, morda bomo na naslednjo Eitzelovo ploščo še plesali.

Janez Golič