JOHN FAHEY

Return of The Repressed: The John Fahey Anthology

Rhino, 2002

John Fahey (1939-2001) je v šestdesetih letih za lastno založbo Takoma izdal več plošč, prav ta izdaja pa prinaša lep izbor. Pravzaprav gre za zbirko posnetkov iz vse kariere. Sam Fahey je o svoji glasbi rad govoril nespoštljivo, kot bi se rad odrekel zgodnjim posnetkom, ki pa kljub očitni naivnosti nosijo določeno kakovost. Ni dobre antologije akustične kitare zadnjih nekaj desetletij, ki ne bi omenjala Johna Faheyja, odličnega kitarista, ki ga poznavalci uvrščajo med najboljše akustične kitariste zadnjih štirih desetletij.

No, gre predvsem za zbir nespornih ustvarjalnih vrhuncev in Faheyja kaže v najboljši možni luči. Če je bila tretja plošča The Dance Of Death nadaljevanje prvih dveh albumov Blind Joe Death ter Death Chants, Breakdowns and Military Waltzes, je Faheyjev četrti album nekaj posebnega in v veliki meri napoveduje, v katero smer se bodo pozneje obrnila pota njegove burne kariere, pa tudi pota drugih kitaristov, ki so ustvarjali pod njegovim vplivom. Že na prvih albumih je bilo čutiti, da je Fahey strasten prepisovalec starih tem, da ima občutek za aranžiranje in da včasih rad glasbeno snov podaja kar nekako melodramatično. Bilo je torej samo vprašanje časa, kdaj bo njegova glasbena vizija dosegla vrhunec. Faheyjevi fanatični oboževalci prav četrto ploščo označujejo kot eno najboljših. To ni nič čudnega, saj gre za predirljivo in kljub številnim eksperimentom v duhu časa (sitar, flavta in celo cerkvene orgle) neverjetno poslušljivo ploščo. Veliko pesmi v Faheyjevem repertoarju je iz različnih virov bluesa in countryja, s plošč glasbenikov, kot so bili Charley Patton, Clarence Ashley, Dock Boggs, Sylvester Waever in Elizabeth Cotten, pomemben del Faheyjeve popotne malhe pa so bolj ali manj avtorske skladbe, ki so včasih napisane po vzoru že slišanega, velikokrat pa skrajno vizionarske in naravnost divje v iskanju novega in drugačnega. In tudi takšnih skladb je na dvojni plošči kar veliko. Vse Faheyjeve bolj ali manj norčave podvige nam skuša približati tudi poučna spremna beseda - v veliki meri povzeta iz intervjujev s Faheyjem, torej iz prve roke. Faheyjeva glasba je lahko temačna, groteskna, zabavna in norčava, vedno pa virtuozna in kljub tradicionalnim prijemom zelo inovativna. Nova izdaja antologijske plošče, ki je prvič izšla leta 1994, bo razveselila lastnike obrabljenih originalnih vinilnih plošč. No, seveda je škoda, da Faheyja nismo slišali pri nas. Nekoč se mi je Tomaž Domicelj pohvalil, da ga je slišal v Angliji, a ni bil ravno za na oder (Townesov sindrom, kot temu vljudno pravimo), in koncert ni imel posebne glasbene vrednosti.

Zanimivo je, da je bilo Faheyjevo ustvarjanje že pred desetletji spoštovano tudi pri nas. Znan slovenski avdiofil in velik poznavalec različnih glasbenih zvrsti Miran Mesesnel je imel celo radijsko oddajo, v kateri je posebno pozornost posvečal prav izdajam Faheyjeve založbe Takoma, Faheyjeve plošče pa so tu in tam zašle celo v elitno oddajo Tolpa bumov na Radiu Študent. V vseh teh letih se je mogoče v glasbi res zgodilo veliko novega, vendar Faheyjeve najboljše plošče še danes ostajajo enako dobre, kot so bile ob nastanku. Fahey je znan po snemalnih eksperimentih, zato so nekateri izdelki po zvoku in glasbenem slogu dosledno tradicionalno obarvani, drugi pa pomenijo radikalen odmik od znanega. Neka skladba tako prinaša celo nazaj zavrten posnetek Faheyjeve kitare. Še vedno skrajno fascinantno, in kot da v treh desetletjih še ne bi odkrili, kam je bil Fahey s kitaro sploh namenjen. Izdaja Return of The Repressed nam mogoče vsaj približno razkriva to skrivnostno destinacijo!

Jane Weber