Letnik: 2002 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jure Potokar

LOS FAKIRES

Deutsche Grammophon/Multimedia, 2002

Njega dni, ko je bil svet glasbenega založništva še predvidljiv in urejen, je bila založba Deutsche Grammophon ena najbolj uglednih hiš za objavljanje posnetkov klasične glasbe, za katero so snemali samo najboljši: od Karajana do Pogorelića. Odkar pa je nekoč donosen posel s klasično glasbo skoraj povsem propadel - za to je morda res kriv zasuk v okusu množic, a delno gotovo tudi povsem zgrešena poslovna politika klasičnih založb in pogoltnost »zvezdnikov« –, se je treba znajti tudi drugače.

Ta uvod se mi zdi potreben zato, ker najprej nisem mogel verjeti svojim očem. Povsem neznana kubanska zasedba z imenom, ki je za nas morda bolj smešno, kot je bilo mišljeno (v resnici gre za ime indijanskega plemena), snema za DGG? A je vendarle res, čeprav osebno globoko dvomim, da bodo Los Fakires založbi prinesli dobiček. Vse skupaj je namreč vendarle premalo privlačno in drugačno, da bi v poplavi kubanske godbe vse bolj sumljivega izvora in kakovosti lahko navdušilo množice. Že res, da so člani zasedbe Los Fakires sami stari mački, ki se niso nikoli odpovedali nekaterim glasbenim »idealom«, drugače rečeno, ostali so v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so z mešanico izvirne kubanske godbe ter vplivov iz popularne glasbe in jazza zažigali po havanskih hotelih, ampak res je tudi, da še zdaleč niso Buena Vista Social Club, in še manj možnosti je, da bi ponovili fenomenalni tržni uspeh prve plošče te ad hoc sestavljene »zasedbe«. Prvič zato, ker je to, kar igrajo Los Fakires, vse premalo glasbeno atraktivno in kljub simpatični (akustični) zasedbi z izstopajočim saksofonom preveč predvidljivo. In drugič zato, ker starost (vsi člani imajo več kot šestdeset let), snemalni studio (sloviti Egrem) in Kuba zagotovo niso čarobna formula za uspeh.

Vendar s tem še nočem reči, da je plošča Los Fakires slaba. Prav mogoče je, da se bo zaradi enostavnosti, neposrednosti in, recimo, iskrenosti marsikomu priljubila, to je čisto prav. V poplavi slabe kubanske in »kubanske« godbe si to več kot zasluži. Zato pa bi šefom založb že lahko postalo jasno, da na Kubi ne bodo več našli neodkritega dragulja. Za to bi se morali odpraviti čisto drugam.

Jure Potokar