ALLISON MOORER

Miss Fortune

Universal South Records/Multimedia, 2002

Goveja muzika gotovo ni več to, kar je bila. Toda če je naša, slovenska, zašla v slepo ulico debilnega tehno poskakovanja in še bolj debilnih besedil, se ameriški govedorejci premišljeno podajajo v nič manj populistične, pa vendar nekoliko bolj tvegane pop vode, ki pomenijo precejšen razkorak od tistih tipičnih tradicionalnih »damn straight« kavbojskih fetišev in himn. Konec koncev je še sestra Gartha Brooksa lezbijka. Da »izobčenke« k.d. Lang sploh ne omenjamo.

Album Allison Moorer je eden od takšnih prijetnih nashvillskih sestopov; bolj kot na countryjevsko dediščino se osredotoča na intimna doživetja ženske, ki je na nesrečo stigmatizirana z osupljivo družinsko tragedijo (ata ji je ubil mamo, potem pa še sebe), od katere si človek gotovo vse življenje ne opomore. Nemara je prav zato njen ustvarjalni opus bolj ali manj zaznamovan s pridihom čustvene modrosti in hkrati čustvene invalidnosti, ki jo na albumu z nadvse pomenljivim naslovom Miss Fortune ponazarja predvsem zadnja pesem Dying Breed, pa potem Tumbling Down, Cold in California, No Place For a Heart in še kakšna bi se našla. Vrednost Allison Moorer se po mojem mnenju skriva predvsem v tem, da v (večinoma lastnih) enostavnih besedilih ne poveličuje svoje nesreče, češ, »glejte me, ubogo revo, kako trpim«, pač pa daje jasno vedeti, da je njen čustven vodnjak dovolj globok in star, da si brez težav prizna tudi kakšno razpoko, iz katere curljajo posvečene kaplje umetnice. Njen topel in pomirjujoč glas samo še dodatno obogati interpretacijo trinajstih skladb, ki jih odlikujejo počasen ritem in nezapletene melodije. Kljub sočnemu country pridihu, ki si ga Allison mogoče še največ privošči v simpatični zgodbici o nesrečnem pankrtu Ruby Jewel (pa še ta po slogu pripovedovanja močno spominja na Cavovo poetiko), je Miss Fortune lep pop album, ki ga je vredno imeti v domači diskoteki.

Marta Pirnar