MURCOF

Martes

Leaf, 2002

Eno največjih odkritij zadnjega obdobja, ki kar noče pobegniti iz mojih slušnih kanalov, je zagotovo gospod Fernando Corona alias Murcof. Ta multiinstrumentalist in producent prihaja iz najbrž godbeno drugačne in eksperimentalno ne prav znane, zato pa toliko filmsko izrabljene vročične Tijuane v Mehiki, ki zares ni videti kot primeren kraj za naše raziskovalno okolje. O tehnoloških in elektronskih projektih je bilo do dandanes znanega bore malo. Prav. Kolektiv Nortec je že prilezel do nekaterih krajev, a Fernando Corona ni nikoli uspel stopiti v prvi plan. A tokrat je drugače, saj se že pojavlja kot ena vodilnih in nadobudnih sil lokalne scene; kreativno je dejaven že od začetka devetdesetih let, ko naj bi igral klaviature v avantrockovskem bendu Sonios in skladal glasbo za marsikatero plesno predstavo. A v novem tisočletju je že naznanil novo zvočno preokupacijo, ki se je najprej kazala z napadalno in hedonistični tehno držo projekta Terrestre, širši preboj pa mu je ponudil vzdevek Murcof, s katerim je do danes izdal EP ploščo in neverjetni album Martes. In že lanskoletni EP Monotonu, ki ga je izdal sončni tehnolog Sutekh pri lastni založbi Context Free Media, je s štirimi zapisi dokazal, da gre Murcof v poglabljanju minimalizma, nove klasike, konkretne godbe, tehnike clicks'n'cuts in tako imenovanega microhousa dlje, kot si je marsikdo do danes sploh mislil ali upal. Iz vplivov Arva Parta in Henryka Goreckega je namreč iztisnil vse dosegljive emocije in melanholijo ter magično orkestrirane kose muzike potlačil v tekočo, atmosferično in neverjetno vizualno celoto, ki se ji je zares težko upirati. Že na prvi posluh, pa čeprav so aranžmaji včasih prekleto kompleksni in ob popolni koncentraciji zahtevajo večkratni obed. In prav nič drugače ni z albumom Martes, ki svoje ime črpa iz španske besede za torek, saj naj bi prav na ta dan Corona začel s snovanjem intimnih in poosebljenih zapisov. In za prvenec zveni neverjetno kompaktno, domišljeno do zadnjega tona in narejeno z vso ljubeznijo, ki jo zmes elektronske manipulacije, klavirskih dotikov, raztresenih ritmov, mističnih godalnih aranžmajev in angelskega zborovskega petja nasploh potrebuje. Nekaj delov je odigral kar sam, večino zvočnih virov pa je pobral iz zbirke sodobne klasične muzike. In osnova plošče Martes je zato zelo preprosta: obdržati občutja, razpoloženje in namero originalnih virov ter jih hkrati spremeniti v nekaj povsem novega. In v tem je zares uspel v vsej veličini.

Danijel Mežan