Letnik: 2002 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: LukaZ

OTOMO YOSHIHIDE's NEW JAZZ ENSEMBLE

Dreams

Tzadik, 2002

Ponovno se spuščamo v »untergrunt« japonsko hiperproduktivno glasbeno mineštro, napajalnico raznorodnih godbenih izkušenj, vpetih v samosvojo ustvarjalno celovitost, ki zahod, hlepeč po eksotiki, buri že celi dve desetletji. Multiinstrumentalist in nasploh novotar, samouk, izbrušen tudi v muzikologiji, Otomo Jošihide je njen najbolj vprežen predstavnik, karikatura japonske neumornosti in raznolikosti. Tokrat predstavljena plošča Dreams je že drugo obujanje Otomove preteklosti, ki jo zaznamuje ljubezen do jazza, in sicer jazza preteklosti in radikalnejših vej, ki jih je Otomovo ukaželjno uho vsrkavalo v »jazz kissi«, lokalu, socialni združbi, shajališču japonske mladeži, prežete z jazzovsko godbo. Pravzaprav je jazz ena od prvih zahodnih popularnoglasbenih oblik, infiltriranih v japonsko kulturo prek baz ameriškega vojnega imperializma, ki se je s popularno kulturo subtilno vpenjal v japonsko, s tradicijo prepleteno tkivo.

Otomova novojazzovska zasedba, sprva kvintet z gosti, sedaj kar manjši ansambel, je pot začela v poznih devetdesetih letih in odseva prehod od cool jazziranja do svobodnjaških izlivov z nekaterimi eksperimentalnimi zvočnimi prijemi japonske minimalistične struje onkyo. Prva plošča Flutter je izraz tako iskala v priredbah Erica Dolphyja, Gerryja Mulligana in v avtorskem Otomovem delu, medtem, ko se japonska združba na Dreams vrača h koreninam tradicionalnih struktur pop pesmi, solzave baladnosti in preprostih napevov, ki jih spremljajo izvrstni aranžmaji. Pravzaprav lahko predhodnico Dreams iščemo malce dlje v preteklem ustvarjalnem miljeju Jošihide, sprva pri njegovi legendarni zasedbi Ground Zero in plošči Plays Standards, kasneje pa na plošči Otomo Yoshihide Plays Music of Takeo Yamashita. Prva predstavlja radikalno kolažiranje iz zgodovine avantgarde in jazza, kjer se srečajo Roland Kirk, Steve Beresford in zvočni vzorci klavirja Sergeja Kurjohina. Druga plošča je refleksija na delo skladatelja Takea Yamašite, ki je skladal predvsem za televizijo in film, sama izvedba, zvočna estetika in zasedbe, ki glasbo na plošči izvajajo, pa so neposredno vplivale na ploščo Dreams. Glasbo na njej namreč lahko primerjamo s starejšo japonsko kultno zasedbo After Dinner, mlajšim triom Hoahio in progresivno rokersko držo nekdanje krautrokerske zasedbe Novo Tono. V njej je Otomo sodeloval s pevko kultnega japonskega godbenega pedigreja Phew, ki je bila v osemdesetih letih punkerica, kasneje pa je sodelovala tudi z evropskimi destruktivci iz Einsturzende Neubauten. Prav Phew in še ena alter diva japonskega podzemlja Togava Jun sta steber zvočnosti plošče Dreams, ki je sprva nosila delovno ime Plus Singers. Obe pevki dajeta glasbi z vokalno prezenco predvsem senzibilnega duha, ki se subtilno vnaša v avtorsko delo Otoma Jošihide, drugače pa posega v dela japonskih avtorjev Eta Naoka, Jamamota Seiičija (iz Boredoms) ter tuje izjeme, vsestranskega Jima O'Rourka. Prav interpretacija njegovega dela Eureka je najmočnejše zvočno tkivo plošče, ki združuje eksperimentalne nastavke musique concrete, liričnost pop pesmi, novotarske prijeme v zvočnem univerzumu s prepariranimi glasbili ter ognjevito, strastno podžiganje svobodnjaške jazzovske igre, ki v rokerskem tempu poganja tudi sklepno hardkoraško miniaturo Jamamota Seiičija, skladbo Hahen Fukei. Nežnost in hrupna estetika si tako podajata roki v pretežno pop naravnani plošči, v kateri se v krhkih baladah občutljivo odstirajo prijemi japonskih drznežev, ki izraznost iščejo v fizičnih fenomenih zvoka, v visokih tonih, oscilaciji in modulaciji brezosebnega, čistega zvoka. Zato se navkljub lahkotnosti nekaterih skladb, kot sta Preach ali Good Morning, splača zanesti na drobnosluh in uživati v zvočnih miniaturah, ki se prepletajo v tekočih in lepih aranžmajih pihal, nežne kitarske igre in perverznih prijemih alter popa, ki že dalj časa izredno izvrstno, kot antiteza prevladujoči japonski družbi, uspeva prav na Japonskem. (www.tzadik.com)

LukaZ