RAZLIČNI IZVAJALCI

The Rough Guide To Delta Blues

Rough Guide/Statera, 2002

Blues je kljub temeljni enostavnosti glasbeni žanr, ki je tako raznolik, da je že v osnovi vprašljiv vsak poskus kompilacije, ki ga skuša predstaviti na enem samem disku, tudi če je ta poln do samega roba. Najbolj sloviti bluesmani so razvili zlahka prepoznavne osebne stile, ki jih povezujejo nekatere regionalne značilnosti, pa tudi izrazite osebne poetike, zaradi katerih je še danes vredno prisluhniti posnetkom z zelo zlizanih acetatnih plošč na 78 obratov, ki so njihova edina zapuščina. Če seveda ne upoštevamo mitologije, za katero se zdi, da postaja iz generacije v generacijo bohotnejša.

Delta – v bistvu zelo ploden del države Misisipi ob istoimenski reki, ki nima zveze z izlivom te reke v Louisiani – naj bi bila domovina bluesa, to je glede na osupljiv seznam legendarnih glasbenikov, ki so se v njej rodili ali tam vsaj živeli in ustvarjali, kar verjetna interpretacija. Toliko bolj, če jo razširimo na Arkansas, Louisiano in Tennessee, kot je za kompilacijo Rough Guida naredil Jonathan Ogle. Njegova zbirka »zvokov z bombažnih polj daleč na Jugu« je sicer še vedno arbitrarna in pavšalna, ker drugačna sploh ne more biti, vendar je izbor tako skrben in pretehtan, kot je sploh mogoče. Ne le zato, ker prinaša večino najbolj slovitih izvajalcev akustičnega bluesa, ampak tudi zato, ker jih predstavlja z eno njihovih značilnih pesmi. Poleg pričakovanih imen, kot so Charley Patton, Son House, Robert in Tommy Johnson, Muddy Waters, Bukka White, Skip James, Robert Wilkins, Big Bill Broonzy itd., pa dodaja še nekaj manj znanih, a zato enako prepričljivih, npr. Louise Johnson, Asieja Paytona, Alfreda Lewisa, in nekaj tistih, ki so izročilo Delte ohranili vse do danes (R. L. Burnside, Robert Belfour, Junior Kimbrough).

Iz te pisane mešanice je nastala ena najbolj posrečenih bluesovskih kompilacij, kar jih poznam, ki nudi tudi izjemno prijetno uro in petnajst minut pristnega, izjemno poslušljivega in sugestivnega bluesa, ki se ga zlepa ni mogoče naveličati. Prav lahko pa vas pripravi tudi do tega, da kakšnega še posebej ljubega bluesmana poiščete tudi na samostojni plošči. To je po svoje tudi temeljni namen takih kompilacij.

Jure Potokar