Letnik: 2002 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Rajko Muršič

SCH

Vril

Magaza Records, Post War Sound 2002

Pred trinajstimi leti mi je vzel sapo prvenec sarajevske skupine SCH, During Wartime. Pred sedmimi leti me je očaral in prevzel vojni album The Gentle Art of Firing. Toda kaj naj zapišem o najnovejši mojstrovini, ki se skriva pod naslovom Vril, drugega, kot da v skoraj vseh pogledih presega prejšnji dve?

Senad Hadžimusić – Teno se je pri novem projektu naslonil na neskončne možnosti sodobne elektronike in domačega zvočnega brkljanja ter prvič zaokrožil sanje o svetu onkraj utesnjujočih razsežnosti vsakdanje resničnosti. Naslonitev na bizarne zamisli »sile« (a ne tiste iz Vojn zvezd, temveč sile Vril, v katero so verjeli nacisti) in kukanje v predstavne svetove znanstvene fantastike – enega najbolj prvinskih mitov dvajsetega stoletja – sta mu omogočila artikulacijo nemogočega: združevanje utopičnih predstav idealne tehnološke in socialne bodočnosti ter temeljne fantazme, na kateri te predstave temeljijo: slepe uničevalske sile, ki daje in jemlje življenje.

Sch z neznosno privlačnostjo rudimentarnega postmodernega hrupa artikulira fascinacijo tehnološke civilizacije, skupaj s strahovi in latentnim nasiljem, ki jo utemeljujejo, in človečne duhovnosti, ki se manifestira v ljubezni, sanjah in vizijah. V sanjskih mehurčkih so shranjene podobe harmonije in miru: ko se harmonične mandale raztreščijo v eksploziji utelesitve v izkustveni resničnosti, pa jih praviloma prevzame neukrotljiva moč sublimnega Vrila.

Kozmična epopeja novega SCH-ja se začne z nirvanističnim elektronskim E. T. Tanzom, že prvi komad, ki ga Teno naplete okoli rudimentarne repeticije, Ultima thule (mantra), pa prikliče hudiča na plan. Kot pri dobrih starih SCH, tudi na Vrilu sledimo neznosni napetosti med lahkotnostjo repeticij, obteženimi distorzijami, ki švigajo sem in tja, navidez ravnodušnim glasom in (ne)pričakovanimi hrupnimi preobrati. Kazumi nas popelje onkraj predstavnega oceana, a tudi onkraj znanega SCH-jevskega reda. Elektronska ritmična podlaga nas zapelje v sodobni svet elektronske plesne glasbe, vendar ne gre za ceneno spogledovanje s sodobnimi popularnoglasbenimi težnjami. Nasprotno, v neizprosni kvazi industrijskosti in novodobni duhovnosti SCH obuja težnje dobrih starih analognih »elektronikov« s konca šestdesetih, sedemdesetih in iz zgodnjih osemdesetih let. A tu in tam nas trešči v ušesa tudi dobra stara hrupna kitara, kot na primer v izjemni dramaturgiji komada Predugo sve ovo traje. Kot da bi bili zelo raznoliki komadi v prepoznavnem duhu SCH-ja le uvod v skoraj šestnajstminutno brezkompromisno zasvedrano pustolovščino Nazi UFO, ki prodre tja, kamor si večina glasbe ne upa: do samih meja tistega, kamor lahko poseže dionizična ekstaza najbolj prvinske glasbe, v kateri se zvok dobesedno uprostori. In iz luknje, ki jo izvrta v izkustveno resničnost, prilezejo potlačeni »hiperborealci«. Še sreča, da nas pred Temno silo varujejo čire-čare-mantre in sanjski mehurčki.

Vril je še ena mojstrovina sarajevske skupine SCH, ki – kot vse dosedanje – na prvi pogled nima nobene zveze z resničnostjo. In prav v tem je njena neskončna moč.

Rajko Muršič